Lansko leto, ob obisku vršnega platoja Kronplatz/Plan de Corones, sta mojo pozornost pritegnila vrhova onstran sedla Furkelsattel/Passo Furcia. Doma preberem, da višji od obeh sliši na ime Piz da Peres, da nanj vodi več poti, in kar je najpomembnejše, to je bilo slutiti že ob pogledu nanj, da je imeniten razglednik. Eno izmed izhodišč je tudi pri jezeru Pragser Wildsee/Lago di Braies. Menda je ta pot najdaljša in najlepša in ker tega čudovitega jezera ena od naju še ni videla, druga pa je nad njegovo lepoto vedno znova navdušena, izbira ni bila težka, čeravno je to najdaljši pristop na vrh ...
Tiste junijske nedelje nama že zjutraj doma stvari niso šle prav dobro in hitro od rok . Ob najinem prihodu k jezeru, je sonce že pozdravljalo mogočnost jezera, blagodejne tišine vode pa turisti še niso zmotili. Ob zahodni obali sva se napotili proti južnemu delu jezera in gredoč oprezali za odcepom v dolino Grünwald/Val di Foresta. Tudi to sva počeli brez vsake naglice. Pogledi na jezero in Seekofel/Croda del Beco, ki se je vsa gizdalinska ogledovala v jezerskem ogledalu, so bili prelepi, da bi hiteli ...
 |
| Pogled na goro s poti na Kronplatz lansko leto |
 |
| Pragser Wildsee/Lago di Braies |
Pri odcepu sva zavili v dolino, sprva ozko, dovolj široko le za strugo in naplavine, ki jih potok prinaša s seboj. Kasneje se svet razširi na pašnike, ki segajo proti jezikom grušča, ki jih jezerska gora pošilja v dolino, na drugi strani pa v redek gozd. Skoraj celo uro sva molče hodili po poti, brez da bi pridobivali na višini. Če sem zapisala da nama zjutraj ni šlo od rok, moram tukaj priznati, da nama tudi od nog tokrat ni šlo dobro. Sonce je pridobivalo na moči, ozračje je bilo soparno, najini nahrbtniki težki, znoj je tekel s čela že tukaj na ravnem ... Sedeva k počitku, izvlečeva nekaj sladkega in ugotoviva, da je tole bogve kateri dan najinega tokratnega bivanja v Dolomitih in prav vsak dan sva bili na turi. "Da nama ni treba za vsako ceno danes v tej sparini nadaljevati in da imava absolutno pravico en dan biti samo turistki", sva bili hkrati enoglasni in sva se brez slabe vesti obrnili ter v hipu postali samo turistki. Ob jezeru se je medtem naredila gneča ljudi, vsaj trem kontinentom so pripadali, sem ocenila in kar se da hiter pobeg od tam je bil edino logično dejanje. Kot turistki sva nato zavili v dolino Antholzer Tal/Valle di Anterselva do istoimenskega jezera, si ogledali prizorišče svetovnega pokala in naslednjih olimpijskih iger v biatlonu, se sprehodili po starem delu Brunecka, nato pa v najino počitniško stanovanje na kosilo. Kljub popoldanski vročini in sopari je bilo v stanovanju vedno prijetno hladno, tudi tokrat, čeprav je bil dan še mlad, poležavanje na balkonu po kosilu pa prav uživaško, saj tako zgodaj v minulem tednu še nisva bili doma. Ta pridna od naju je proti večeru še poskrbela, da sva se naslednje dni izdatno sladkali, jaz pa sem z občudovanjem opazovala, kako mojstrsko ji je šlo delo od rok ...
 |
| Antholzersee/Lago di Anterselva |
 |
| Prizorišče tekem v biatlonu |
Naslednjič sva izbrali drugo izhodišče, ki je bilo najinemu začasnemu domu bližje, pot pa krožna in nadvse razgibana. Vodila je čez cvetoče travnate vesine, skozi po smoli dišeč gozd, okrog skalnih rogljev, z oprijemanjem mrzle skale tam, kjer se je zagnala navpično. Po meliščih z ostanki snežnih zaplat, po komaj za gojzar široki, zlizani in navzven nagnjeni potki čez ozko grapo, ki bi bila brez sramu lahko zavarovana z žico, po kamnitih stopnicah in ob globokih pogledih ter daljnih razgledih...
Najbolj ljubo mi je, kadar se z vrha gore ne mudi. Ko sončni žarki sušijo in grejejo prepoten hrbet in ko je vetra ravno toliko, da hladi vroče čelo. Nič drugih obiskovalcev ali le toliko, da se jim lahko umaknem in tam z lončkom "črnega zlata" v rokah v posvečenem miru doživljam razkošje videnega in doživetega. Telo sproščeno počiva gori na vrhu, duša pa v takih trenutkih dobi krila, kot bi se šele tam v višavah, kjer nima postavljenih meja, zavedala, da je neuničljivi del stvarstva in se lahko razlije od obzorja do obzorja. Oba skupaj, torej duša in telo, hkrati izražata stanje izjemnega ugodja, ki bi lahko trajalo in trajalo ... Seveda okoliščine niso vedno idealne, ali bolje povedano so bolj izjema kot pravilo, no tokrat so bile in spomin na to turo se je vtisnil globoko ...
Opis ture tudi kar se tiče razgledov ni pretiraval. Videlo se je daleč in veliko, na vse strani neba, preveč, da bi nizala imena. Gorske skupine seveda sedaj prepoznam že z vseh zornih kotov, številne vrhove tudi, mnogi med njimi so bili tudi že obiskani, še več je onih, ki (še) niso bili. Veselim se vsakega posebej, vsi skupaj se nizajo v neskončno in sijočo ogrlico, le njih lesk odseva različno. Da bi jih bilo še veliko, si vedno znova pobožno zaželim.
