Schlern (2563)

Sem prebrala, da gre za še eno dolomitsko razglednico, za jugozahodni branik Dolomitov pri delitvi, ki ne upošteva Dolomitov onstran reke Etsch/Adige, vsekakor pa za simbol Južne Tirolske in da je vzpon nanj dolžnostna tura južnotirolskih gornikov. Po njem se imenuje celotna skupina, ki na jugu v precejšnjem delu zapira Seiser Alm/Alpe di Siusi. Zaradi svoje posebne oblike, vršnega platoja in obeh stebrov Santner in Euringer na zahodni strani, je njegova podoba prepoznavna daleč naokoli. Tudi koča na vršnem platoju je prav posebna, od daleč je videti kot mogočen grad s še bolj mogočno kuliso v ozadju, ki jo prispeva skupina Rosengarten/Catinaccio. Koliko tamkajšnjim prebivalcem pomeni ta čarovniška gora, saj naj bi bila tudi domovanje čarovnic, priča tudi dejstvo, da že od leta 1920 izhaja regionalna revija, ki nosi ime po gori. Planoto Seiser Alm, ki nedvomno prispeva znaten kamenček v mozaiku lepot ter ribnik/jezero Völser Weiher/Lago di Fie, ki se nahaja v naročju gore, sva obiskali že lani, sam vrh pa je prišel na vrsto letos, v zgodnjem poletju. Ne zadnjič, saj naročenih razgledov ni bilo niti letos niti lani.

Zimski pogled na Schlern z obema stolpoma Santner in Euringer

Seiser Alm/Alpe di Siusi se razprostira od vznožja skupine Schlern pa vse do strmin,
ki jih proti SZ pošilja skupina Langkofel/Sassolungo. 

Völser Weiher/Lago di Fie poleti ponuja mokro osvežitev, pozimi se spremeni v drsališče

Oblačen pogled od jezera proti vrhu

Obsežni pašniki Seiser Alm/Alpe di Siusi. Pot, ki sva jo ubrali midve
za dostop na vrh Schlern vodi preko njih

Ob poti sva prečkali številne potočke in slapove saj se je junijsko sonce topilo še zadnje ostanke 
snega na 2500 metrih

Proti vršnemu platoju

Težko pričakovani "grad" na obzorju

... in vedno gostejši oblaki, ki so se nama precej hitro približevali. V koči se zato gor grede 
nisva ustavili

Nad najinim vrhom pa še modrina. Darja mi že maha z vrha

Na razmetanem vrhu poiščeva primeren kotiček za počitek

Oblačnost okrog in okrog nama je skrajšala čas oddiha in okrnila razgledovanje

Ob povratku sva si vseeno vzeli nekaj teh pogledov na skupino Rosengarten/Catinaccio s seboj

V domišljiji pa sem se spraševala kako čarobno mora tole izgledati ob sončnem zahodu ...

Nad vrhom le še čisto malček modrine

Še zadnjič pomahava križu na vrhu, ki ga že objemajo oblaki in se začneva po potki,
ki spretno vijuga po skalnem svetu,
spuščati  proti travnikom. Sprva so daleč spodaj valovili zeleno in potem vedno bolj rumeno

Lepota dneva je kljub drugačnemu pričakovanju ostala suha. Poležavanje in uživanje na vrhu sva nadomestili na "domačem" balkonu, saj je bilo najino počitniško stanovanje pomaknjeno precej bolj severno in nebo je tam ostalo modro, vse do sončnega zahoda.