Plattkofel/Sassopiatto (2958m)

Tokratni jesenski obisk Dolomitov je od prvega dne dalje zaznamovalo čudovito septembrsko vreme. Včerajšnja tura na Heiligkreuzkofel/Sasso di Santa Croce je bila četrta po vrsti brez vmesnega predaha. Hodila sem težko in počasi, in vedela, da bo naslednji dan, ne glede na vreme in želje namenjen počitku. Ne le, da nisem nastavila budilke, tudi nobenega plana nisem imela, saj se moram predvsem naspati in spočiti, kajti pred menoj je bilo še dve tretjini dopusta. Na svoje presenečenje sem se prebudila precej zgodaj,  odtavala v kuhinjo in stisnila stikalo za kavo, dvignila rolete ter z balkona mojega začasnega domovanja pozdravila mojo včerajšnjo goro in nekaj jutranjih meglic okrog nje, katerim sončni žarki še niso bili kos ...

Uživanja ob takšnih "salonskih" lepotah na naših  potepih so sila redka, saj smo ob takem vremenu in ob tej uri običajno že visoko v robeh. Pitje tokratne jutranje kave je bilo zato dooolgo, vmes sem le polistala po vodniku in kar hitro sprejela odločitev, da bo današnja potka povsem nezahtevna, ne predolga, obetala pa je lepe razglede. Zapeljala se bom na sedlo Sellajoch/Passo Sella in se po poti Fridrich August Weg/ Sentiero Federico Augusto napotila do koče Plattkofelhütte /Rif. Sasso Piatto. Ideja mi je bila takoj všeč, saj tako JZ letos v Dolomitih še nisem bila, najvišji cestni prelaz v Dolomitih pa z razgledi že sam po sebi nikoli ne razočara. Sem se pa veselila tudi pogleda na največjo visokogorsko planoto v Evropi z vzhodne strani in na komaj enkrat obiskano skupino Rosengarten/Catinaccio. Razlogi za veselje so bili res številni in šele sredi dopoldneva z napol praznim nahrbtnikom se odpravim na pot.

Tale fotka je nastala že na cesti proti izhodišču

... in ta nad njim

Potka se vije po južnih pobočjih skupine Langkofel/Sasolungo, po slikovitih travnikih in mimo menda kar treh koč, ko končno pripelje do četrte, ki je bila moj današnji cilj, malo gori, doli, naokoli in seveda ob poziranju številnih znanih in neznanih, bližnjih in daljnih, vseh bahavih in gizdavih, najvišjih v sosedstvu, s strmimi in navpičnimi stenami  in onih nekoliko nižjih in pohlevnejših. Zadovoljna s svojim izborom razmišljam, da bi zelo težko našla sprehajalno pot, ki toliko bogastva na ogled postavi.

Za seboj najprej pustim poglede na skupini Puez in Geizlergruppe/Odle

... potem skupini Sella

... in Marmolata

Južnih podob sosedov očaka Sassolunga je vedno več, čisto na levi tudi tudi Plattkofel/Sassopiatto

Na južni strani pa skupina Rosengarten/Catinaccio

Ko se gornji fotki na obzorju pridruži še skupina Schlern, uzrem tudi že kočo, moj današnji cilj. Vendar do nje ne pridem. Tik pred njo namreč čaka povabilo v podobi zahodnega pobočja Plattkofla/Sassopiatto z vrhom dobrih 600 višincev nad menoj in drobnimi premikajočimi pikicami pod njim. Usodna je bila tablica, ki je obljubljala, da se v dveh urah pride na ta vrh in hiter preračun, da če bom hitra, še podnevi pridem nazaj na izhodišče. Odrinem misel na malico, "evropsko" planoto in kočo bom fotkala ob povratku, nekoliko me zaskrbi premalo vode v nahrbtniku, bila sem brez lučke, ker sem šla le na izlet, kljub temu koči obrnem hrbet in se že vzpenjam. Poleg strmine me pesti tudi vročina, vem, da čas tokrat ni moj zaveznik, torej hitim. Spotoma naredim načrt, da vsake pol ure popijem nekaj požirkov vode, oddahnem kakšno minutko, če mi pa ne bo šlo, se pač obrnem, saj se bom vračala po poti pristopa.

Potka pripelje do Platkofelhütte. Zadaj skupina Rosengarten, zadaj skupina Schlern

Plattkofel/Sassopiatto

In je šlo, po načrtu, vse do vrha. Adrenalin je bil menda kriv, da nisem čutila ne lakote, ne pretirane utrujenosti. Šele na vrhu, potem ko sem ovekovečila vse, kar sem menila, da moram, je sledil kratek počitek in malica, vmes pa občudovanje in čudenje vsemu videnemu.

Pogled najprej obstane na najvišjem, 3181m je visok, skupini je dal ime. Južna stena Langkofla/Sassolunga pada  globoko

... med njim in ostalimi tremi tritisočaki zadaj Boespitze/Piz Boe

Desno od njih pa Marmolata/Marmolada

Temačen iztek ferate Oskar Schuster

Pogled na največjo visokogorsko planoto v Evropi Seiser Alm/Alpe di Siusi

Nazaj grede so bile sence dolge, bilo je pozno. Pogledi zaradi zahajajočega sonca drugačni od dopoldanskih, občutki veselja in zadovoljstva so privabljali nasmeške, zlata svetloba, ki je zažarela ob koncu popotovanja je bila povsem v skladu z radostjo, ki je napolnjevala srce.

Še nekaj pogledov na skupino iz nekih drugih zgodb.