Seiser Alm/Alpe di Siusi

Danes, ko tole pišem, kar verjeti ne morem, da je od "pobega" minil že dober mesec. Še dobro, da naša vlada kar pogosto cinca in je ob uvedbi ukrepov včasih tudi ne dovolj jasna ali celo dvoumna. Prav ti dve dejstvi sta nama dan ali dva pred razglasitvijo epidemije in ko so bile regije že zaprte, omogočili že omenjeni pobeg. Smeti ali ne smeti v tujino, je bila kratek čas dilema med odločevalci, in ker je bil odgovor smeti nama bolj ljub, sva ga tako razumeli in se še zadnjič letos zapeljali v Dolomite. Daleč, na skrajni zahod in čez dva dni so doma razglasili epidemijo, ki so ji sledili ukrepi, ki se jih držimo še danes, kljub temu pa število bolnih in mrtvih še kar narašča ... 

Življenja z omejitvami nismo vajeni in prilagajanje posameznikom lahko povzroča nelagodja, ki se v družbi izražajo na različne načine. Kar mene še najbolj skrbi poleg stisk najbolj ranljivih in vseh, ki so izgubili svoje najbližje ter vseh tistih, ki pogosto tudi v neprimernih razmerah skrbijo za bolne, je, tudi zaradi nastale situacije, in ne le zaradi nje, poglabljanje razlik med nami samimi.  In kar je še najbolj grozljivo, politika, ne ena ne druga, ne prispeva prav nič k temu, da bi se delitve omilile, da bi premagali medsebojne razlike, oziroma bi oblastniki pokazali kanček želje po sodelovanju, ki bi bilo v dobro vseh Slovencev. Žal.

Zaradi vsega navedenega je toliko lepše odpreti kakšen album slikic in se sprehoditi po potkah, stopiti na gaz v snegu, prepoznati podobo gore ali grebena, uzreti sončni zahod, modrino neba, ja in oblake, ki nam v naravi tako radi ponagajajo, naše fotografije pa so ravno zaradi njih unikatne. En tak album z zadnjega obiska je Seiser Alm/Alpe di Siusi, ki je bila na seznam želja tokrat uvrščena, ker se je julija izmuznil Schlern/Sciliar in tako sva si vsaj pogledov nanj naužili, je pa tudi sama planota še kako vredna obiska, saj gre za največjo visokogorsko planoto v Evropi, veliko 56 kvadratnih kilometrov, po nekaterih virih pa še več in se razprostira med 1700 in 2350 metri nad morjem. Da je na njej možno na vso moč uživati v vseh letnih časih vsem ljubiteljem narave, od sprehajalcev do športnih zahtevnežev, obljubljajo prospekti, seveda pa je naju predvsem vlekel, s te strani še nepoznan pogled na skupini Schlern/Sciliarin in Langkofel/Sassolungo. In imeli sva kaj videti, na dveh straneh neba planoto obkrožata že omenjeni skupini, proti zahodu se spušča v dolino Eisacktal/Valle Isarco, na severnem robu pa se, preden se prekucne v dolino Grodental/Val Gardena, povzpne na Pizberg in Puflatsch. Slednji je bil tudi najin cilj.

Schlern s stolpoma Santner in Euring predstavlja zahodni branik Dolomitov

S svojim dolgim grebenom proti vzhodu zaobjema dobršen del planote 

... in predstavlja njen južni rob

Na nasprotni strani ta rob zaokroža skupina Langkofel/Sassolungo,
ki prav kakor na vse strani, tudi na to stran kaže imenitno podobo

Tukaj že nekoliko bližje 

... in še bližje 

Po tole hiško sem šla v cel sneg

Tudi ta ni slaba

... in s to sem pohitela, ker je grozil napad oblakov

Proti razgledni ploščadi na vrhu Puflatsch

Dvigajo se tudi oblaki. Tanajvečji je pristal na skupini Sella

Njegovi bratci se preganjajo po skupinah Puezgrupe in Geislergruppe/Gruppo delle Odle

Nagnetli so se se tudi naprej proti severu

Za hip se je odprl pogled na Odle

Pogled po planoti proti severu

... in zahodu

In krog je sklenjen

Takole pa sva se poslovili od skupine Langkofel na nasprotni strani, na sedlu Sellajoch/Passo 
Sella ob povratku domov

Še dobro, da se pod najinem vrhom k počivanju spravljajo "šlernske čarovnice", ki kadar ne letajo na metlah in s svojim druženjem ne uničujejo lepega vremena na planoti, rade zelo udobno počivajo na svojih  ležalnikih. Tudi midve sva in bilo je prav imenitno, tako da sva po sestopu še malo spoznavali okoliščino najinega tokratnega bivanja, v apartma pa prišli ravno še pravi čas, da sva ujeli sončni  zahod in zadnji pogled na Schlern.

Muntejela de Sennes/Monte Sella di Sennes

Realizacija neizpolnjene junijske želje je bila načrtovana enega lepega septembrskega dne. Tokrat za izhodišče izberem konec doline Rautal/Val di Rudo, kjer se nahaja koča Pederu, ki je tudi sicer izhodišče za številne ture na vrhove, ki se dvigajo nad visokogorsko planoto Fanes na eni strani in planoto Sennes na drugi. Na slednjo bo tudi nas vodila današnja pot, in sicer nas bo strma vojaška cestica najprej dostavila na rob planote. Od tod pa čez planino Sennes do vznožja 2787m visoke gore, ki obljublja širne razglede, za vadranje z 1300 višinskimi metri razlike pa je v opisu ture "predpisano" tri in pol urno uživanje. Slednjemu že v startu dodam eno debelo uro, saj na tak čudovit dan pa res ne mislimo hiteti in za visokogorske užitke si je treba čas vzeti.

Prva nas pozdravi Seekofel/Croda del Becco, ki je glavna "obtožena" za današnjo
turo, saj sem z njenega vrha prvič uzrla lepoto in obširnost planote

Tukaj se ji je že pridružila naša današnja izbranka, na skrajni levi strani

Proti Senneshutte

... in mimo nje čez širne pašnike do koče Munt de Sennes s pogledom na naš cilj, na levi.

počitek v Val de San Berto

... od koder so bili pogledi nazaj nekoliko mrčasti. Hohe Gaisl/Croda Rossa, Cristallo,
čisto pod oblaki Sorapiss

Nad planoto Fanes, v ozadju gore nad Cortino

Pogled na najbližje sosede jasnejši

... modrina tudi proti našemu vrhu. Tukaj že na zahodni strani, kjer je teren sprva travnat

Križ na vrhu na obzorju 

Počitek na vrhu je dobro del, čeravno je meni radost v srcu, še preden sem prišla do križa, že začel najedati pogled proti jugu. Oblaki so se zelo hitro gostili in temnili. Sprva nisem hotela verjeti, da se vreme sila naglo slabša, tudi vremenska napoved je bila še zjutraj pred odhodom iz apartmaja izjemno dobra, za cel dan, brez kakršnih koli neviht. Tudi panike v takšni situaciji ne maram, a v trenutku, ko je sončno svetlobo tudi na našem vrhu nenadoma zagrnil oblačni pas, pri čemer je potegnil še hladen piš vetra, sem vendarle morala odločno oznaniti: "Dol moramo, zelo moramo pohiteti, upočasnile bomo le na krušljivem pobočju, ko bomo z zahodne strani gore zavile na vzhodno ..."

Proti severu in severovzhodu je bilo še vse v redu,

...proti jugu in jugovzhodu pa se je že konkretno zapiralo.

Tole je bil še zadnji posnetek z vrha v smer kamor je šla naša sestopna pot in ko družbe 
že ni bilo več na vrhu

Poleg nekaj kapelj dežja, grmenja in sikanja strel nas je na sestopu spremljala tudi sreča. Namreč, najhujši del nevihte smo preživele že v zavetju koče Munt de Sennes. Prijazni pastir nam jo je odprl, čeravno je bila uradno že zaprta, in nam pičli zalogi navkljub, postregel s pivom, tako da čakanje, da se vreme umiri, niti ni bilo tako zelo slabo. Hvaležne, da se je vse tako srečno končalo, smo zaščitene proti dežju in med redkim grmenjem sestopile v dolino, prijateljici naprej, jaz sem namerno nekoliko zaostala.

Rahel dež me ni prav nič motil, celo prijal mi je, kakor bi hotel izmiti vznemirjenje, da ne rečem strah, ki se je ves čas sestopa hotel splaziti med moje misli ter jih zbegati. Ni mu uspelo, občutek odgovornosti in dejstvo, da pot z izjemo krušljivega pobočja, ki ga bo potrebno prečiti, ni zahtevna, sta ga, čeravno je bil sila nadležen in vsiljiv, celotno pot zelo uspešno preganjala. No, čas za popolno sprostitev še vedno ni primeren, saj smo še vedno nad 2000 m, in tudi nobenega zagotovila nisem imela, da je nevihta res že zadnjič zamahnila s svojim repom, sem pa počasi le začela čutiti tudi veselje. Veselje v srcu, ki me običajno zajame in ki se mu vsakokrat z vso dušo tudi prepustim, gori na vrhu gore, pod nebesno modrino in v objemu gora in od pogledov na te iste gore prevzeta. Tokrat je prihajalo z zamikom, to veselje namreč, z nekoliko trpkosti in z veliko mero hvaležnosti šele tukaj na travnikih planine Sennes. Čisto na dnu duše in čisto potiho, pa mi je bilo žal za soncem, ki meje tako nenadno in naglo zapustilo prav na vrhu ene čudovite gore. "Opustiti pričakovanja zaradi strahu pred neuresničitvijo, bi pomenilo, odpovedati se radostim življenja. Le kdo bi si tega zares želel," sklenem razmišljanje in pohitim za prijateljicama ...