Pravljična Mala Golica

Tolikokrat sem v minulih letih že pisala o njih, da tokrat le to, da je povabilo na Golico v času cvetenja belih princesk, neubranljivo. Vznemirjenje in pričakovanje, ki obiskovalca spremljata na poti gor grede, se ob osupljivih pogledih na umetnost narave pretvorita v razpetost čustvovanj, ki jim ni moč določiti niti meje niti intenzivnosti. Duša se odziva na vsa čutila hkrati in vsakega posebej in v trenutku ni nič pomembnejšega na vsem svetu; le ena sama radost življenja, ki je ni moč primerjati z ničemer ...

 

Na greben

Le nekaj ur je bila stara novica, da smem na pot izven svoje občine. Peljem se iz Ljubljane proti Jesenicam, počasneje kot običajno, in ja, po desnem voznem pasu avtoceste. Najvišji vrhovi KSA so še odeti v belo, njihovi južni podložniki ne več in naprej proti zahodu le s Stola, čigar vrh zakriva ogromen oblak, pada nekaj sneženih jezikov. Storžič in njegovi sosedje so kopni in že se veselim, da kmalu pridejo na vrsto ... Danes peljem dalje; zahodno od Stola je nekaj malega snega opaziti samo še na Kepi, vmes zeleno v različnih odtenkih. Komaj se med potjo naužijem  še pogledov na čisto zimske Julijce, že na svoji desni za seboj pustim tudi Golico, pa pred seboj uzrem greben kamor sem danes namenjena; od Babe do Kleka sem imela v mislih. Nebo je bilo modro, po radiu slišim, da se bo od zahoda zjasnilo, popoldan ponovno pooblačilo. "Torej se je že zjasnilo," se kar sama s seboj pogovarjam, " ko se bo pa ponovno pooblačilo, bom pa jaz že nazaj." Račun brez krčmarja se je izkazalo kasneje, ampak mi novorojenega veselja, ko sem po predolgi karanteni lahko zapustila Ljubljano, ni pokvarilo. Razmišljam ali narcise v Plavškem rovtu že cvetijo, v Rogarjevem rovtu, kamor sem namenjena, verjetno še ne, gori so vedno kakšen teden kasneje. Prav nestrpno čakam pri semaforju na Jesenicah, da zavijem v smeri Planine pod Golico in potem nadaljujem proti omenjenima krajema ... Pobočja, tam kjer se razprostirajo narcisne poljane, so bila pobeljena, z bujnim zelenjem gozda obrobljena in s cvetočim sadnim drevjem posajena. Na spodnji strani med travniki zorane njive, nikjer nobene duše, ena sama spokojnost in tišina sta lebdeli nad Plavškim rovtom, ko sem zapeljala skozi vas, potem, ko sem sklenila, da se bom ustavila ob povratku.

Princeske v Rogarjevem rovtu so me razveselile tem bolj, ker jih še nisem pričakovala. Čeravno so zacvetele šele v enem delu rovta, so me spravile na kolena, še preden sem se preobula v gojzarje.

Pot iz Rogarjevega rovta mimo Hruščanske planine na glavni karavanški greben spada med moje priljubljene. Iz več razlogov; premagati je treba le okrog 600 višincev in že si pri sv. Izidorju na Hruškem vrhu, od tod pa proti zahodu do Dovške Babe ali proti vzhodu čez Klek na Golico ali še dlje, pohajanje po grebenu je pa že samo po sebi uživaško. Pot od Hruščanske planine naprej do grebena ni markirana in tako še nikoli nisem nikogar srečala, zlasti spomladi pa je tudi vsa rožnata. Ko pripelje iz gozda ponudi razglede na Julijce in na Zgornjesavsko  dolino. Danes se je pokazala še ena prednost; kadar zelo in mrzlo piha, je turo moč zelo skrajšati, sem šla namreč le do Rožce in hitro nazaj v dolino, ker je bilo kljub drugačni napovedi oblačno in prav nič prijazno.

Takole se mi je pokazal greben od Hruškega vrha do Golice pol ure potem, ko sem pofotkala prve narcise in bilo je toplo za kratke rokave. V naslednji uri nisem kaj dosti gledala v nebo, je bilo po tleh zelo barvito, novo življenje je spodrivalo ono prejšnje, a oboje se je pohodniku še ponujalo na ogled.

Sem bila kar malce presenečena, ko sem na sedelcu med Črničjim vrhom in Hruškim vrhom, kjer se sicer ponudi lep pogled na bogatijo nad Mojstrano, namesto vrhov zagledala nakopičene oblake. Nad Dovško Babo je modrino zamenjala sivina, nad dolino, ki se je veličastno razprostirala za mojim hrbtom, so oblaki ugasnili sončevo svetlobo.

S sedla do vrha sledi nekaj strmih trav, med njimi in rušjem tudi posamične zaplate bodočih narcis in cvetočih žafranov tam, kjer so jim divji prašiči prizanesli. Tik pod vrhom so živali ob iskanju hrane travnik dobesedno spremenile v njivo. Ob mojem prihodu na vrh so se tudi že omenjeni oblaki združili z onimi, ki so že zjutraj vztrajali nad Stolovo skupino. Krog je bil sklenjen, veter je bil vse močnejši in preden mi je uspelo nase navleči vse, kar je bilo v nahrbtniku, tudi rokavice in kapo, me je pošteno zazeblo.

Spričo razmer so se obeti o dooolgem posedanju na klopci in omiljenih pogledih na vse štiri strani neba kar nekam potuhnili. Tudi do pohajanja po grebenu, ki je v lepem vremenu nadvse uživaško, me je minilo in sklenem sestopiti proti vzhodu do sedla Rožca in mimo Mokotove hiške nazaj čez Hruščansko planino na izhodišče. Na delu poti po grebenu ne poteka le državna meja, temveč se tod stikata pomlad, ki pripleza sem gor z juga in mrzla zima, ki se zadržuje na severni strani. Sneg, ki ga  veter zvrtinči v zamete, kopni počasi, a vztrajno in po pašnikih proti Koprivnjaku ga je še kar nekaj.

Tale današnji potep ni postregel s kakšnimi presežki; ni bil ne dolg, ne visok, ne nov, še razgleden ne, v nobenem pogledu nenavaden, niti naporen, za nameček še skrajšan ..., pa vendar presunljivo osrečujoč. Ko se po dolgem času odsotnosti iz sveta, ki ti je ljub, ponovno vrneš vanj in občutiš ono veselje in radost, katerih se v dolini ne da občutiti, si čisto preprosto srečen. K popolnemu dnevu so prispevale še cvetoče princeske v Plavškem rovtu. Da bi jih bilo še veliko, takšnih dni namreč, si močno želim.

Belska planina

Celo nedeljsko dopoldne sem poslušala kako se bo že ponoči vreme pokvarilo in bo takšno ostalo vse do četrtka, jaz pa zaradi tistih nekaj šivov pod ramo, ki mi jih bodo odstranili šele sredi naslednjega tedna, nikamor ne grem, ker ne smem nositi nahrbtnika, uporabljati pohodnih palic ... Po kosilu se zato zelo na hitro odločim; brez palic in s čisto lahkim nahrbtnikom grem lahko nabrat bezgovega cvetja in listov koprive za čaj,  hkrati pa malček pogledam kako se kaj princeskam pod Golico godi, pa še novim gojzarjem nakažem kakšna bo njihova življenjska usoda. Okrog poltretje ure parkiram na Križovcu in se šele onstran Pustega rovta odločim, da zavijem proti vzhodu, proti Belski planini, čeravno nisem nič vedela kako je z rožicami na planini, le snega ni bilo videti niti proti Golici niti proti Struški, belih poljan narcis pod Malo Golico pa tudi še ne. Že med potjo navzgor so mi nekaj skrbi delali živahni oblaki, ki so se prerivali med seboj in vedno bolj učinkovito so temni preganjali one svetlejše, zakrivali so poglede proti Julijcem, ampak ko sem prispela na planino, sem nanje povsem pozabila ... Pravljica ni bila črno-bela, spremenila se je v sončno rumeno in nebesno modro, obrobljeno s svežino zelene in zaplatami bele, kjer sneg še ni skopnel.

Rožnata bogatija na pobočjih Struške mi je poznana že vrsto let, današnja pa me je dodatno prevzela in navdušila, ker je bila tako nepričakovana, saj so še pred dobrim tednom dni svarili pred snegom v tem delu Karavank. Preden sem si to bogastvo pobližje ogledala in ga delček shranila na spominsko kartico, je preteklo kar precej časa. Na vrh Struške se nisem imela namena povzpeti, sem pa stopila do jezerca za napajanje živine, tam odkrila še nekaj dodatnih barv, medtem pa so tudi tatemni oblaki zmagali in zavzeli nebo.

Vračala sem se po tasrednji poti, med rušjem in smrekami. Ob njej so se poslavljale še čisto zadnje pomladne rožice ter že zadišale prve narcise. Prav lepo jih je bilo videti in povonjati, in zelo nazorno so nakazale v kaj se bo to in sosednje pobočje v naslednjih tednih odelo.

Tukaj, kjer se potka prekucne navzdol proti sedlu Kočna, so me že ulovile prve dežne kaplje. Še pokuk na avstrijsko stran in še enkrat nazaj in že sem jo ucvrla naravnost navzdol po strmini v zavetje gozda in skozenj na cesto. Ovinek čez Ptičji vrh na sedlo Suha je ostal nerealiziran, sta me pa na pol poti do Križovca pobrala dva planinca, ki ju je dež odvrnil od namere, da bi obiskala Golico in me še pred konkretno ploho dostavila do mojega avtomobila. Sem jima bila hvaležna, ker mokra res nisem rada.

Lepo sem tole speljala, čevlji se nad svojo usodo tudi niso prav nič pritožili, le po bezeg in koprive bo treba še enkrat iti. Nič nimam proti, ker sem si naredila eno res eno lepo popoldne.