Jelenkamen

Že kar nekaj časa nisem bila na Jelenkamnu, tem razgledniku nad Jesenicami in ker je Majda v svojem blogu dokumentirala in pokomentirala izgradnjo obeh novih mostičkov, je bil skrajni čas, da to tudi v živo vidim. Res pohvalno, da sta dva domačina popolnoma prostovoljno in brez kakršne koli finančne pomoči zgradila nova mostova...

Začetek poti

Podobna sta si oba mostička

Pot pelje mimo kapelice, 

... od nje prvi pogled na vzhodni del mesta 

Nadaljevanje po gozdu

... mimo ličnega znamenja,

... pod naravnim mostom,

... ob zelenih pogledih navzgor 

... in navzdol.

Tik pod vrhom Jelenkamna in 

... pogled z njega po dolini 

Pot do Jelenkamna ni niti dolga, v kopnem pa tudi ne zahtevna, zato se napotim še naprej, proti Španovemu vrhu. Nekoliko po svoje; v vetru, ki je šumel v krošnjah ter med ječanjem upogibal mogočna debla, med številnimi odtenki zelene, ki so se prelivali v gozdu, po rovtih, po travnikih ter po potkah, ki so jih obrobljale vse dišeče in cvetoče rožice.

Po nepoznani poti sem prišla na ta neznani vrh,

... in v ta neznani čudoviti rovt, 

... kjer me je pozdravil tale edini cvet

Tukaj že vem kje sem

... in tukaj je že poznano vršno pobočje Španovega vrha. 

Najtemnejši zeleni odtenki so 

... šopi popkov narcis

Med rožicami se vzpenjam proti vrhu in na sedelcu se odpre pogled proti pobeljeni Golici 

Na vrhu Španovega vrha se gradijo številni možici

Pogled z vrha na oblake in Julijce pod njimi

Spust proti domu so zopet ozaljšale rožice, a šele precej nižje sem naletela na nekoliko več cvetočih princesk, ki bodo zdaj - zdaj zacvetele v vsem svojem sijaju...

Tudi tukaj bo kmalu pobeljeno 

Pravljično 

... in med številni popki zopet samo en cvet

V Skavarjovem rovtu stopim na cesto 

... nasproti mi pridirjajo edina živa bitja, ki sem jih danes srečala 

Šele na najnižjem rovtu me razveseli nekaj šopkov princesk

Še sestop mimo vodnega zajetja in zopet sem se znašla med hitečimi ljudmi, kjer ni več tišine in mir, ki sem ga uživala na celotni turi, se je moral skriti nekam v globino srca...

Ena krožna turca nad Jesenicami

V globokem minusu, popolnoma nepripravljena na turo, saj nameravam hoditi po markirani poti, štartam iz stanovanja. Markirana pot se začne za jeseniško gimnazijo, in to je to, premišljujem, ko hitim proti izhodišču. Pa hodim okrog gimnazije, pa naprej proti osnovni šoli, sprašujem prezeble mimoidoče, a začetka moje potke nihče ne pozna. Ena mlada mamica pred OŠ mi le razloži, da vsaj še dva kilometra naprej in potem levo na pot, ki je markirana... Hodim hitro, ker je zares mraz in pozorno oprezam, zaman. Ko sta se tista dva kilometra verjetno podvojila, končno srečam človeka, da lahko spet povprašam. Bojda res obstaja pot, ki pa je zaradi podrtega drevja neprehodna, niti slučajno ji tudi sicer v snegu ne bi mogla slediti, in zato je najbolje da pot nadaljujem po asfatni cesti mimo kamnoloma in ob potoku itd. Seveda cesto iz Koroške Bele v Javorniški rovt poznam, neznacu se zahvalim, z ravnokar ugotovljenim dejstvom pa sprijaznim; saj kazen mora biti, ker kazen je vzgojna. Med "tovčenjem" asfalta razmišljam kako bom pot čez Jelenkamen našla nazaj grede, torej v obratni smeri in bo nastala prava krožna tura, seveda z napako.

Rečeno, storjeno. Potko sem našla, zgrešila obvezen ovinek na Kalvarijo, našla vpisno knjigo, se ustavila na razglediščih, na eni od številnih klopic popila čaj, zelo pazljivo sestopala ob jeklenicah, saj na nekaterih delih dereze ne bi bile nič odveč, občudovala ledne umetnine in sklenila, da se zagotovo vrnem in raziščem tudi variante. Aja, pa izhodišče sem našla!