Prikaz objav z oznako Ljubelj. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Ljubelj. Pokaži vse objave

četrtek, 12. junij 2014

... in še tretji Veliki vrh - tokrat v masivu Begunjščice

Med, po Avsenikovi zaslugi mnogo bolj znano Dolino Drage in Šentansko dolino se na dobrih 1300 metrih visokem sedlu razprostira planina Prevala. Prve pastirske koče, o katerih obstajajo pisni viri, so bile za potrebe planinske paše zgrajene že pred več kot 200 leti. Ne le da so pasli, visoka in strma južna pobočja, ki jih na Prevalo pošilja Begunjska Vrtača, so snoseki (kosci) z derezami na nogah kosili vse do vršnega grebena, grabljice pa so seno, često kar bose, zgrabile v kope, le-te pa so nato po snegu spravljali v dolino. Za današnji čas nepredstavljivo, saj že sam planinski vzpon s Prevale na Begunjščico spada med strme in naporne. Na Prevalo se lahko povzpnemo po več poteh, med posebne pa nedvomno sodi ona z Ljubelja skozi Bornove tunele in marsikateri ljubitelj Begunjščice me je v preteklosti  vprašal, če sem že šla po njej, moj odgovor je vedno bil, da jo imam še na dolgu. Od danes nič več. Pot, ki sem jo začela na Ljubelju, me je med skalovjem nad prepadi, ki se lepo kažejo potnikom na ljubeljski cesti, ter skozi gozd v dobri uri pripeljala s severne strani gore na južno, kjer se nahaja Prevala.





Križišče poti na Prevali
Koča na Prevali
Pogled na Prevalo s poti proti Roži


Med potjo pogledi z Ljubelja splezajo na Ljubeljsko Babo ali Košutico, z nje preko Hajnževega sedla na severna ostenja Košute z mojim nedeljskim ciljem Velikim vrhom v ospredju, nato pa zdrsijo po dolini navzdol ob potoku Mošenika. Pogled pritegne cerkvica Sv. Ane po kateri se je naselje Podljubelj nekoč imenovalo in Spominski park graditeljem današnjega predora Ljubelj, ki so ga med vojno v strahotno težkih razmerah gradili taboriščniki podružnice uničevalnega Mauthausna.




Pot s planine vse do zadnjega stranskega grebena pod vršnim grebenom poteka po senčki, kar je bilo danes še posebej dobrodošlo, se je pa že zjutraj v zraku čutila prihajajoča fronta, ki mi je razglede, razen onih proti severu, skalila.

Zadnji metri stranskega grebena

Na vršnem grebenu; Triglav in Blejsko jezero
bolj slutim kot vidim
Pogled proti Gorenjski ravnini
Približan grad Kamen globoko pod menoj
Pogledov z  vrha so bili zaradi naglega slabšanja vremena deležni le Stol,
Vrtača s sosedi  ter Košutica in piramidast Veliki vrh v Košuti proti vzhodu.




Na spodnji slikci pa je podoba Begunjščice kot se je v nedeljo kazala obiskovalcem Košute.


Z odhodom v dolino nisem smela dolgo odlašati, kajti od zahoda se je že slišalo grmenje. Sestop sem namreč načrtovala preko razbrazdanega severnega ostenja med skalnimi stolpi in čez številna melišča po poti, ki sem jo tokrat prvič ponovila po skoraj petintridesetih letih. Kljub hitenju sem se ustavila ob nekaterih rožicah, ki sem jih letos videla prvič, zelo vabljiv je bil tudi spust proti dolini Završnice po Smokuškem plazu, ki pa sem se mu odrekla in po dveh urah  in pol mimo Koče na Zelenici turo zaključila na Ljubelju. Današnji obisk Velikega vrha v masivu Begunjščice je bil tretji Veliki vrh v zadnjih petih dneh, kar sicer ni nič izrednega, ker vrhov s tem imenom je v naših čudovitih gorah res veliko, se mi pa zdi posebno, da sem se nanje povzpela zaporedoma povsem naključno.







Še posnetek poti

četrtek, 5. junij 2014

Najmogočnejša soteska v Karavankah - Čepa

se nahaja na senčni strani starodavnega prelaza Ljubelj. Stisnjena je med Grlovec in Žingarico, po njenih ožinah, pogosto med domala navpičnimi stenami, mestoma strašljivo globoko, teče Borovnica, ki se ji pod Sopotnico od zahoda pridruži Žabnica. Verjetno, da niti promil potnikov, ki potujejo po ljubeljski cesti ne ve, da se v njeni neposredni bližini skrivata slapova Sp. in Zg. Sopotniški Šum, ki skupaj z naravnim oknom predstavljata osrednji del soteske Čepa, prav kakor tudi večina zagotovo ne ve, da je Predor Ljubelj (1069m) najnižji prelaz v Karavankah, oziroma da je bil v svojem času stari cestni prelaz čez Ljubelj (1369m), najstrmejši cestni prelaz v Alpah nasploh.


Pogled na spodnji slap pod "Hudičevim mostom  
Nad Sp. Sopotniškim Šumom se za skalo skriva

... 26 m visok Zg. Sopotniški Šum

Pogled na zgornji slap skozi naravno okno
Kakor, da bi bila reko sposobna umiriti le narava sama. Ujeta v objem navpičnih skal je vsa krotka, le bučanje njene silne moči odmeva od skal.


Ko vsa razpenjena buči mimo balvanov ali v besu hrumi čez skalovje, je ni sile, ki bi jo zaustavila.



Človek se je moral zadovoljiti, da je s pomočjo tehnike na ogled postavil čudo, moč in lepoto narave.




In ko se njena pot razširi, bučanje nekoliko potihne, mogočne stene in skale zamenjajo s soncem obsijane krošnje, se, kot bi postala utrujena, upočasni in umiri, na trenutke celo skrije, postane docela tiha in krotka, njeno razpenjeno belino zamenjajo številni odtenki modre in zelene barve, po brežinah pa zacveti.