Srednji vrh

Med tistimi, ki na njegovem vrhu dolgo posedajo, uživajo v širnih razgledih, miru in tihoti, v vseh letnih časih, sem tudi jaz. Res, da v višino ne doseže niti 1800 m, je pa zato obkrožen z najvišjimi karavanškimi imenitneži, ki se prav od blizu in razkošno razkazujejo. Sam vrh v širino ni prav prostoren, razen na sever, na vse strani pošilja strma pobočja, mestoma je poraščen z rušjem in usesti se na klopco na vrhu, je pravi užitek. Zgodaj spomladi je približno takole; če sedeš tako, da s pogledi objemaš vrhove na severu, so noge še v snegu, če pa se obrneš, ker te zamika pogled proti jugu, moraš to storiti previdno, ker se plazeči domačini kaj radi sončijo na kopnih zaplatah v neposredni bližini klopce. Nekoč, ko sem že drugič naletela na modrasa skoraj na istem kraju, so mi markacisti, s katerimi sem se ob sestopu srečala spodaj v Koči pri izviru Završnice zagotovili, da to pa ni nič nenavadnega, ker vsaj trije domujejo na vrhu. No, včeraj nisem naletela na nobenega, verjetno sem bila prepozna, saj sem bila na popoldanski turi.

Južna podoba Srednjega vrha iz doline Završnice

Mlada Završnica

Vzpon najraje začnem pri Tinčkovi koči, seveda v snežnih razmerah ustrezno nižje, in sicer gor grede običajno uberem pot "čez Zagon", vračam pa se po markirani poti mimo Koče pri izviru Završnice, tako, da Srednji vrh v celoti obkrožim. Nians na strmi poti navzgor je kar nekaj, vsaka pa postreže z res skritimi kotički, ki jih ne odkrije prav dosti ljudi. Meni so prav zaradi tega še posebej dragoceni in tudi danes je bilo tako, ko sem bila ob pravem času na pravem mestu.

Iz objema gozda stopim z desne. Tukaj se še niti ne sluti, kje je prehod čez grapo,
hišica v gozdu na drugi strani in rumena pravljica v skalah

Globoka grapa in veje ovirajo pravljični pogled. Odločim se, da se jim približam ...

Na poti do njih najprej odložim palice, nato še nahrbtnik, splezam nekoliko nad nje in se previdno spustim do teh, ki so bili dostopni. Z eno roko se držim za rušje, z drugo fotografiram. Moram se prisiliti, da se mi roka umiri. Eno samo veselje in navdušenje me prevzema, kar ne morem nehati in trajalo je precej časa, da sem se naužila skrivnostne lepote, ki mi jo je narava danes namenila.

Rožnati pogledi so me spremljali tudi v nadaljevanju poti; barviti, opojno dišeči, še čisto pomladni, kjer je sneg komaj odlezel ali pa poletni na prisojnih pobočjih. Vedno bližje sem bila tudi vrhu in uživaškemu posedanju ob čudovitih razgledih.

Pogled s poti proti Srednji peči 

Tukaj je Srednji vrh videti še daleč - tokrat pogled
na severno podobo 

... tukaj že bližje

Od sedla Šija do vrha ni več daleč

Na vrhu pogled najprej obstane na severnih strmalih in grapah,
ki jih Begunjščica prav z vrha pošilja na dno Smokuške planine

Smokuški plaz. Po njem poteka zimski pristop na najvišji vrh - Veliki vrh,
meni je poznan le adrenalinski letni sestop

Severne grape v smeri Roblekovega doma

... in Roblekov dom nad njimi

Pogled čez vršno rušje na še en Veliki vrh. Tudi njegova trikotna severna stena je strma 

Smučarska Zelenica je obdana z grebeni, zadaj Košuta in Košutica

Tudi južna stran Vrtače se lepo pokonci postavi

... vidi se cepin na njenem vrhu

Nekoliko manj modrine nad Stolom in Orlicami. V ospredju Srednja peč

Dolina pristopa  

Na poti proti Smokuški planini 

... in v gornjem delu planine še nekaj sončka

Pri pastirski koči pa že senca

... in ugašanje dneva

Begunjščica

Na Robleku nisem bila že nekaj mesecev, še dalj časa pa ne na vrhu Begunjščice. Pristop s severne strani po markirani poti čez Macesnovec in potem po južnih strmalih do vrha ter spust na Zelenico, se mi je zdel primerna izbira na najbolj vroč dan tega poletja. Omenjeni pristop do koče je strm in v žlebu tudi naporen, zato pa hiter in za današnji dan kar se da primeren. Pri koči pozdrav edinima pohodnikoma, ki se ravno odpravljata proti vrhu, ob dobri kavici poklepetam z oskrbnikoma in že sem tudi jaz na poti proti vrhu. Potka ni posebno zahtevna, razgledi so obširni, dohitim in srečam nekaj pohodnikov, veterčka je ravno toliko, da je hoja prijetna...

Jutranji pogled s poti  na Smokuško planino in Vrtačo 

... in na Stol izpred Roblekovega doma

Potka proti vrhu čez južna pobočja Begunjščice

... z lepim razgledom na Gorenjsko

Na Velikem vrhu, najvišjem vrhu Begunjščice, je kar nekaj pohodnikov, tudi tujcev, ki se navdušujejo nad obširnimi razgledi,  med njimi tudi moja jutranja znanca. Iz njunega pogovora razberem, da se vračata proti Zelenici po meni ne znani poti in zato postanem radovedna; odločata se med Smokuškim plazom, za katerega sem bila  mnenja, da se ga pleza in smuča le v snežnih razmerah, in grapo, ki je še vzhodneje od omenjenega plazu. Odločita se za grapo, meni zagotovita, da se za spust po plazu lahko odločim, ker je melišče primerno za sestop, sicer pa onadva prideta nazaj, če se izkaže, da bo grapa za spust prezahtevna. Sledil je zajtrk, obvezno hranjenje kavk, razgledovanje in seveda razmišljanje o poti sestopa. Za ogled Smokuškega  plazu od zgoraj, se spustim nekaj metov na grebenček nad njim in globina, strmina in ne prav dober "šoder", kar se je z vrha sploh dalo videti, me prepričajo, da ostanem pri prvotnem načrtu in se v dolino vrnem po markirani poti čez Zelenico.  Med tem, ko se vračam nazaj z grebenčka, pa je iz smeri kamor sta odšla znanca začelo glasno ropotati. Zagledam ju kakšnih sto metrov pod grebenom in očitno je bilo, da sta onadva sprožila plaz kamenja in kot sta mi kasneje povedala, tudi nekaj kar konkretnih skal. Ko se je hrumenje umirilo, kar pa sploh ni bilo hitro, sta se odločila za vrnitev na greben, meni pa zaklicala, da lahko počakam in gremo skupaj po plazu navzdol. Res smo šli, in čeprav je naklon precejšen, je šlo tam kjer je bilo melja dovolj, hitro in uživaško, skrajno previdno pa tam, kjer je bilo melišče "zlizano" in takih odsekov je bilo kar nekaj, bojda več kot v minulih letih. V spodnjem delu smo prečili pot, ki pelje na Zelenico in nižje doli skozi rušje našli ono, ki nas je pripeljala direktno do koče na Smokuški planini na več kot zasluženo pivo.

Poslušanje hrumenja

... in  odločitev o vrnitvi na greben

Pogled na grebenček od koder smo se spustili po plazu, zadaj Vrtača in greben Na Možeh

Pogled nazaj proti vrhu in

... navzdol, menda je med obema točkama kar 600 višinskih metrov razlike

Tukaj prvič uzremo kočo, oddih je bil dobrodošel, oblačila in čevlji pa skrajno prašni

Pogled na Begunjščico in plaz z vrha Stola pred enim tednom. Levo Vrtača, v ozadju greben Košute 

Čisto na koncu obisk pri pastirju, hvala za kavico. Še en pogled na plaz in čudovit hribovski dan je bil pri kraju.