Celovška špica (2103) m v grebenu Orlic

Orlice, po koroško so to Vorlce, ali Na Vorlcah in pomenijo orlovsko domovanje, se imenuje Stolov severovzhodni greben, ki ga na zahodu omejuje Stolova škrbina, na vzhodu pa sedlo Belščica. Za one, ki obvladajo uporabo plezalne opreme in so vešči plezanja, spada prečenje grebena med najlepše v Karavankah, za nas šodrovce pa so dostopni le nekateri posamični vrhovi. Druga najvišja v grebenu, takoj za 2ll6 m visokim Krkotnikom, je 2l03 m visoka Celovška špica, ki je bila moj včerajšnji najvišji cilj. Na vrh sem se povzpela iz skoraj dvesto metrov nižje Celovške škrbine potem, ko sem si "situacijo" ogledala s Srednje peči.

Pogled na severni greben Orlic s poti na Ovčji vrh, od koder je Celovška špica videti celo višja od Stola. Seveda temu ni tako, je pa med plezalci čislana njena severna stena, ki strmo pada kar 400 m globoko.

Na južni strani grebena se strma melišča izpod prepadnih sten iztekajo v visokogorsko krnico Mel oziroma dolino Kožne. "Mravljice" na potki skozi krnico Mel so pohodniki na Stol, ki je bil tega dne kar precej oblegan. Moja dva posebneža pa sta deležna le redkega obiska.

Letošnji vpisi na Srednji peči (1920 m)

Ob prihodu na Celovško škrbino pozornost pritegne slikovita skalna igla in prvi pogled proti severu - Kozjaku in Celovški koči v njegovem naročju.

Nekoliko negotovosti pred neznanim, precejšnja mera spoštovanja do zahtevnosti pristopa, predvsem pa neizmerna želja, da pridem do vrha, me držijo v nenehni napetosti, ki se venomer sprosti šele, ko pridem na vrh. Ali mi bo sploh uspelo? Križ na vrhu se vidi še daleč, kako bo s ključnim mestom na pristopu na severno stran gore tik pod vrhom in še nešteto vprašanj mi roji po glavi ...  Odložim palice, popijem nekoliko vode, in brez odvečnega obotavljanja nadaljujem do vrha ...

Pogled na vrh iz Celovške škrbine

... in že nekoliko bližje

Pri vzponu so v pomoč možici in tudi sledi predhodnikov. Po prestopu skozi visoko zajedo se znajdem na severni strani gore. Svet je v hipu drugačen. Do nagrmadenih skalnih blokov tik pod obema križema pelje edini pristop, ki je na moje hkratno začudenje in veselje dovolj širok - pričakovala sem namreč ožjega.

Prehod z južne na severno stran gore 

Kratko prečenje nad severno steno je k sreči dovolj široko

Samo še splezati je potrebno čez te bloke

... najprej do zahodnega višjega križa  

... in nato še do vzhodnega z vpisno knjigo

Napetost popušča in odstopa prostor množici najlepših občutkov. Prepustim se jim. Nekaj časa udobno zleknjena samo strmim; zdaj v modrino neba, zdaj v belino nagrmadenih skal okrog in okrog, zdaj v širno dalj onkraj Koroške, zdaj v razbrzdane severne stene najbližjih sosedov. Zmoti me mejni kamen prav na vrhu in glasovi z vrha Stola, že naslednji hip pa kavka, ki je prišla po svoj obrok. Z glasnim vreščanjem privabi še druge ptice in blaženega miru je bilo konec, dokler nismo pojedle vsega kar sem prinesla s seboj.

Navdušujoči so bili tudi današnji razgledi; čez razbito pečevje Krkotnika na Stol in dalje po grebenu na Vajnež in naprej čez Struško in Golico vse do Kepe.

..., čez Kozjak in Svačico na Koroško

Razgledno tudi proti jugovzhodu; zahodna podoba Vrtače z grebenom Košute v ozadju, za njim KSA. Severna podoba ogromnega masiva Begunjščice s Srednjim vrhom in Srednjo pečjo v ospredju.

Vsega lepega je enkrat konec, tudi mojega uživanja na Orlovem grebenu, ko sedim v Avstriji, moje nove čevlje pa kavka zvedavo ogleduje v Sloveniji. Dobro so se odrezali, čevlji namreč, že ker na prvi turi so prehodili več kot 1200 m navzgor, sedaj pa jih čaka še 1100 m sestopa. Tudi do mojih nog so bili prizanesljivi; nič žuljev, nič otiščancev...

Spet en nepozaben gorniški dan na vrhovih brez poti - takšne imam najraje.

Pravkar me je prijateljica Darinka okarala, da objava brez rožic pa že ni prava objava, zato prilagam še nekaj rožic

Hišna vrhova Celovške koče

Za Svačico (1953 m) in Kozjak (2016 m)  kot izhodišče pristopa v literaturi najpogosteje najdemo navedeno Celovško kočo.  Po grebenu Svačice poteka državna meja, Kozjak v celoti pripada sosedom Avstrijcem, vrh prve je ošiljen in nič kaj prostran, na vršnih travah drugega pa bi se lahko nahranili tropi ovac. Oba skupaj z grebenom Orlic in Stolovim grebenom zaokrožata podobo Mačenske planine s Celovško kočo. Se sliši daleč in čez državno mejo, zato se mi je zdel vzpon iz doline Završnice še posebej mikaven ...

Svačica izpred Celovške koče

Svačica nad sedlom Belščica

Kozjak z vrha Svačice

Proti vrhu Kozjaka

... in na vrhu

Začelo se je nekako takole: razen omenjenih dveh vrhov, Stola in Vrtače pa še Srednjega vrha, mi v tem delu Karavank ni bilo nič poznano. Predvsem me je zanimal greben Orlic in greben, ki ga Stol pošilja na jugovzhod. O slednjem vem le toliko, da je v njem vrh, ki sliši na ime Srednica ali Srednja peč in da je dostopen iz doline V Kožnah. Bistveno več napisanega sem našla o grebenu Orlic, in sicer, da je alpinistom prehoden, da pa se da na posamezne vrhove - kar pet jih je - tudi običajnim gornikom. Vedela sem tudi, da obstaja nemarkirana pot med Stolom in Srednjim vrhom, ki bistveno skrajša pristop v V Kožne, pred leti sem se po njej že spustila v dolino s planine Za Šijo. Pred dnevi sem jo našla, ne isto, temveč boljšo in razlogov za ogledno turo je bilo več kot dovolj.

Včeraj so se mi pridružile prijateljice in pri Tinčkovi koči smo svojo romarsko čezmejno turo začele, nadaljevale čez dolino V Kožnah na sedlo Belščica, od tod vzpon na Svačico, ki mu je sledil skoraj 300 metrski spust do Celovške koče in nato vzpon na 2016 m visoki Kozjak. Romarsko pot sem jo imenovala, ker sem v petek, ko sem iskala nemarkiran potek poti, srečala avstrijskega romarja, ki je romal na Brezje. Ob velikem začudenju ga sploh nisem vprašala po poteku njegove poti do Brezij, kar mi je bilo kasneje  seveda žal in le predvidevala sem, da bo verjetno nadaljeval mimo Roblekovega doma in Sv. petra v Begunje. Moje ugibanje se je izkazalo za pravilno, saj smo ga včeraj zopet srečale ob vzponu na Kozjak. Tudi sicer je bilo ljudi včeraj na naših potkah veliko, predvsem Avstrijcev, no nekaj pa tudi Slovencev. Med njimi Tanja na vrhu Svačice, ki je na vrh prišla tako, da je prečila strma in naporna melišča pod Vrtačo in sem tako iz prve roke izvedela, da je tista pot prehodna, čeprav nekoliko podrta. Seveda lep pozdrav Tanji, če tole bere.

Tudi vračale smo se po romarski poti; zadovoljne, da nam je tura uspela kakor smo jo načrtovale, jaz pa seveda tudi z idejami kako na oba Jelenčka, Celovško špico, Krkotnik, Srednjo peč, po zahodnem grebenu na Vrtačo itd.

Ob prihodu iz gozda

Dolina V Kožnah

Obširna melišča pod grebenom Orlic

Celovška špica s poti na Svačico, zadaj Stol

Tukaj pred Celovško špico oba Jelenčka

Mačenska planina s Celovško kočo,
v ozadju greben Karavank od Vajneža do Struške

Na planini pasejo

Veselica pri Celovški koči. V ozadju Stol in pred
njim Celovška špica, ki je samo videti višja od Stola

Letalo je odvrglo pisane padalce nad Stolov greben 

Danes zaradi raziskovanja za rožice skoraj
ni bilo časa 

Oblaki se zbirajo nad Vrtačo in Stolom, na našem vrhu sije sonce

Pristop na greben Orlic s severa je v domeni alpinistov, na Stol pa pelje zavarovana pot, katere ponovitev imamo tudi me v načrtu