Iz pravljičnega izhodišča na Vošco

Srednji Vrh, vasica nad Gozdom Martuljkom, je bila moje današnje izhodišče. Razprostira se na ledeniški polici in naj bi nastala v obdobju turških vpadov, ni pa iz trte izvita tudi ona razlaga o umnosti naših prednikov, ki so zelo dobro vedeli, kje sonce že in še kar greje, medtem ko približno dvesto metrov nižje, doline ob Savi zgodnji pomladni in pozni jesenski sončni žarki ne dosežejo več. Hišice, na kmetijah pa tudi pripadajoče gospodarske objekte, imajo v naročju strmi gorski pašniki, ki ponekod segajo vse do glavnega Karavanškega grebena, danes idilične planine med njimi pa so bile v preteklosti zaradi precejšnje višinske razlike gospodarska nujnost.

Razgledi s Srednjega Vrha so fascinantni, predvsem oni na Martuljkovo skupino onkraj Save, toda danes zjutraj še niso bili s soncem obsijani, so pa zato vsi ostali vrhovi žareli v jutranji svetlobi ...

Proti zahodu greben Ponc. Čisto levo se sramežljivo skriva Jalovec.

Proti vzhodu stranski greben z Mojstrovico in Visokim Kurjim vrhom 

Obširni strmi pašniki nad vasjo

... in življenje na njih.

Pogled v dolino in 

... navzgor proti Kranjski gori

... z verigo Ponc, Jalovcem in Mojstrovko nad njo.

Lepotam jesenskih barv tudi proti severu ni konca, vse dokler kolovoz nad Jureževo kmetijo ne doseže gozda. Čarobne poglede nadomestijo hvaležna razmišljanja o tem, kaj vse mi je dano videti in doživljati ter kako so moje poti v gore v bistvu podobne življenju samemu in primerjava se mi ponudi kar sama od sebe.

Pot nad pašnikom skozi gozd se kar strmo zažene v breg, občasno se za kratek čas položi, zdaj je vsa prijazna in posuta z listjem, hip za tem razdrapana od razdiralne moči vode ali vsa drseča zaradi mokrih korenin. Prav kakor življenje, ki je lahko brezskrbno in udobno, še večkrat pa si je pot življenja potrebno utirati skozi viharje, se ob zdrsih znati pobrati, imeti moč narediti ovinek ali stopiti korak nazaj. Še v nečem vidim podobnost; poti v gorah vodijo najprej navzgor, a višje kot se povzpnemo, bolj globoko moramo sestopiti, vsakokrat, vedno znova in znova, vse do takrat, ko bomo nekoč zadnjič in dokončno, in nihče ne ve, kdaj se bo to zgodilo. In so cilji in poti do njih, ki jih nikdar ne pozabimo, najsi bo, da se nam za vedno vtisnejo v spomin zavoljo lepot ali grozot - tudi v življenju se naužijemo teh in onih in če nas prve osrečujejo in bogatijo, one druge poskrbijo, da smo vedno bolj skromni in modri.

Razmišljanje se je prekinilo, ko sem dohitela gornika, ki je imel pred seboj isto pot kot jaz. Poklepetala sva o čudesih jeseni, pa o bolj ali manj znanih poteh, ki vodijo na vrhove tostran in onstran Save, seveda tudi o vremenu in snegu, ko sva nanj naletela nekoliko pod vrhom Vošce. On se je vračal po poti pristopa, jaz sem nadaljevala po vršnem grebenu proti vzhodu, čez vrh Zajčnika do Blekove planine in se nato vrnila na izhodišče. Seveda sem se prej naužila razgledov, ki so bili daljni in obsežni.

Takole je Google pogledal v daljavo; od Kukove špice do Montaža

Protagonista v duetu 

Jalovec v družbi Mojstrovk

... in Mangart v družbi Ponc

Tukaj jima družbo delata oba zahodna velikana,

... Viš in Montaž

Med Prisojnikom in Mojstrovko pogled čez Vršič na greben, ki deli Trento

Čez Dobrač proti večno zasneženim

Proti vzhodu me je peljala sestopna pot

Sestop po grebenu se je odvil v dveh letnih časih; po južni strani, kjer so sončni žarki še imeli moč, v jesenskem zlatu, na drugi strani steze pa so bila drevesa že pobeljena. Prav tako je bil del same poti kopen, v senčnem delu pa so se odpadle iglice macesnov svetlikale pomešane med snežnimi kristali in nekateri macesni so še sijali v nežni zeleni barvi, temno zelene smreke pa so si že nadele novoletno okrasje. Nad vso to čarovnijo pa je trepetala neskončna modrina neba...