Iz pravljičnega izhodišča na Vošco

Srednji Vrh, vasica nad Gozdom Martuljkom, je bila moje današnje izhodišče. Razprostira se na ledeniški polici in naj bi nastala v obdobju turških vpadov, ni pa iz trte izvita tudi ona razlaga o umnosti naših prednikov, ki so zelo dobro vedeli, kje sonce že in še kar greje, medtem ko približno dvesto metrov nižje, doline ob Savi zgodnji pomladni in pozni jesenski sončni žarki ne dosežejo več. Hišice, na kmetijah pa tudi pripadajoče gospodarske objekte, imajo v naročju strmi gorski pašniki, ki ponekod segajo vse do glavnega Karavanškega grebena, danes idilične planine med njimi pa so bile v preteklosti zaradi precejšnje višinske razlike gospodarska nujnost.

Razgledi s Srednjega Vrha so fascinantni, predvsem oni na Martuljkovo skupino onkraj Save, toda danes zjutraj še niso bili s soncem obsijani, so pa zato vsi ostali vrhovi žareli v jutranji svetlobi ...

Proti zahodu greben Ponc. Čisto levo se sramežljivo skriva Jalovec.

Proti vzhodu stranski greben z Mojstrovico in Visokim Kurjim vrhom 

Obširni strmi pašniki nad vasjo

... in življenje na njih.

Pogled v dolino in 

... navzgor proti Kranjski gori

... z verigo Ponc, Jalovcem in Mojstrovko nad njo.

Lepotam jesenskih barv tudi proti severu ni konca, vse dokler kolovoz nad Jureževo kmetijo ne doseže gozda. Čarobne poglede nadomestijo hvaležna razmišljanja o tem, kaj vse mi je dano videti in doživljati ter kako so moje poti v gore v bistvu podobne življenju samemu in primerjava se mi ponudi kar sama od sebe.

Pot nad pašnikom skozi gozd se kar strmo zažene v breg, občasno se za kratek čas položi, zdaj je vsa prijazna in posuta z listjem, hip za tem razdrapana od razdiralne moči vode ali vsa drseča zaradi mokrih korenin. Prav kakor življenje, ki je lahko brezskrbno in udobno, še večkrat pa si je pot življenja potrebno utirati skozi viharje, se ob zdrsih znati pobrati, imeti moč narediti ovinek ali stopiti korak nazaj. Še v nečem vidim podobnost; poti v gorah vodijo najprej navzgor, a višje kot se povzpnemo, bolj globoko moramo sestopiti, vsakokrat, vedno znova in znova, vse do takrat, ko bomo nekoč zadnjič in dokončno, in nihče ne ve, kdaj se bo to zgodilo. In so cilji in poti do njih, ki jih nikdar ne pozabimo, najsi bo, da se nam za vedno vtisnejo v spomin zavoljo lepot ali grozot - tudi v življenju se naužijemo teh in onih in če nas prve osrečujejo in bogatijo, one druge poskrbijo, da smo vedno bolj skromni in modri.

Razmišljanje se je prekinilo, ko sem dohitela gornika, ki je imel pred seboj isto pot kot jaz. Poklepetala sva o čudesih jeseni, pa o bolj ali manj znanih poteh, ki vodijo na vrhove tostran in onstran Save, seveda tudi o vremenu in snegu, ko sva nanj naletela nekoliko pod vrhom Vošce. On se je vračal po poti pristopa, jaz sem nadaljevala po vršnem grebenu proti vzhodu, čez vrh Zajčnika do Blekove planine in se nato vrnila na izhodišče. Seveda sem se prej naužila razgledov, ki so bili daljni in obsežni.

Takole je Google pogledal v daljavo; od Kukove špice do Montaža

Protagonista v duetu 

Jalovec v družbi Mojstrovk

... in Mangart v družbi Ponc

Tukaj jima družbo delata oba zahodna velikana,

... Viš in Montaž

Med Prisojnikom in Mojstrovko pogled čez Vršič na greben, ki deli Trento

Čez Dobrač proti večno zasneženim

Proti vzhodu me je peljala sestopna pot

Sestop po grebenu se je odvil v dveh letnih časih; po južni strani, kjer so sončni žarki še imeli moč, v jesenskem zlatu, na drugi strani steze pa so bila drevesa že pobeljena. Prav tako je bil del same poti kopen, v senčnem delu pa so se odpadle iglice macesnov svetlikale pomešane med snežnimi kristali in nekateri macesni so še sijali v nežni zeleni barvi, temno zelene smreke pa so si že nadele novoletno okrasje. Nad vso to čarovnijo pa je trepetala neskončna modrina neba...

Vošca

Na Vošci sem bila že mnogokrat - v različnih letnih časih in vremenskih pogojih. Nikoli, ampak res nikoli, pa me s svojimi razgledi ni navdušila tako kot tokrat. Začela sem zgodaj, misleč, da se izognem gnilemu snegu, ki ga je bilo tokrat res (pre)veliko. Prav zgodnje vstajanje, naj si bo zaradi lovljenja pomrznjenega snega  v snežnih razmerah ali pa zaradi možnosti popoldanskih neviht poleti, je v bistvu edina stvar, ki pri mojem gorolazenju ni po mojem okusu. No to sem že zdavnaj vzela v zakup in zares hudo je le prve pol ure zjutraj, kolikor traja, da "primejo" učinki res velike doze jutranje kave. Čisto nič drugače ni bilo včeraj zjutraj, ko sem že kmalu po 6. uri parkirala v Srednjem vrhu. Malček sem se že ogrela, ko sem naredila prve posnetke:

Luna je še vztrajala na nebu, ko je Kranjsko goro pobožalo sonce

Poraščen Kurji vrh, si je za kuliso izbral najlepšo gorsko podobo

Osrednje mesto v severni podobi Martuljkove skupine zavzema Špik s svojo več kot tisoč metrov visoko severno steno, ki se grezi globoko v krnico Pod Srcem. Čeprav po višini kar precej zaostaja za svojimi vzhodnimi sosedi, je njegova dominantna vloga nesporna.

Špik in njegovi  sosedi

Z naraščanjem višine, se širi obzorje. Če je za hrbtom ves čas čutiti navpičnice onkraj Save, je ob postanku pogled na velikane onkraj Vršiča, nekako bolj blag, zato pa prav nič manj veličasten.

Tudi oni s soncem obsijani

Kmalu po vstopu v gozd nadenem krplje in kar lepo napredujem, saj sneg drži. Ko dosežem cesto, ne zavijem na desno proti Jureževi planini, ampak jo samo prečim in nadaljujem strmo navzgor. Ob izstopu iz gozda pogled že poroma proti razvalinam na vrhu Vošce

Do vrha ni več daleč, v snegu sledi predhodnikov ...

Vošca ni gora z izrazitim vrhom, ampak precejšen planotast del grebena v Karavankah, kjer poleti pasejo. Na zahodnem delu na višini 1737 m žalostno propadajo ostanki ali pastirskega stanu ali pa obmejne postojanke. Prav od tod se začne razkošje pogledov...

Najprej proti zahodu. In vidi se daleč, daleč

Tukaj je vključena še prisojna gora nad Vršičem

Protagonista Jalovec in Mangart. Pred prvim greben Mojstrovk in
 Travnika, pred drugim greben Rateških Ponc. Pod Poncami
 v Planici se ravno danes začenja vsakoletno praznovanje

Še nekoliko približana dva velikana...

... in lepotca

Od tukaj se že vidi, da Špik ni najvišji

Proti vzhodu pogled na Trupejevo Poldne in greben Peči

Po počivanju, fotografiranju, in doooolgem uživanju na vrhu, se odpravim na drugi del poti. Odločena sem bila narediti krožno turo, in sicer naprej po grebenu čez Zajčnik na Blekovo planino in skozi Železnico ter ob potoku Jerman nazaj v Srednji vrh. Grebenski del do Blekove je bil en sam užitek, naprej pa zaradi ojuženega snega bolj naporno kot uživaško. Kljub temu zelo lepo preživet prvi pomladni dan.

Sledi sestopa z Vošce

Prihod na Blekovo planino

Kljub ogromnim količinam snega so na prisojnih in splazenih pobočjih...

... že zacveteli prvi telohi

Sneg v Železnici in

... ob potoku Jerman