Prikaz objav z oznako Spodnje Bohinjske gore. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Spodnje Bohinjske gore. Pokaži vse objave

torek, 17. julij 2018

Žabiški kuk

Popotovanje od vzhoda proti zahodu, od lažjega proti zahtevnemu, čez primorska pobočja in skozi prijazne vasice in nato še po grebenih. Kakor se bo morda  komu  zdelo čudno, sem pot res prehodila dvakrat.

Grebensko prečenje je bil oni gorniški cilj, raziskovanje južnih pristopov na posamezne vrhove, spoznavanje vasic, ki gnezdijo na sončnih terasah Spodnjih Bohinjskih gora in jih v enem delu povezuje celo Geološka transverzala, predvsem pa pristen stik z ljudmi teh idiličnih vasic in še lepših planin, ki so  ljudem še ne davno nazaj dajale dobršen kos kruha, če ne edinega, pa so moje popotovanje obogatili. Življenje v teh idiličnih krajih je bilo v preteklosti vse prej kot idilično, zato tem bolj razveseljuje dejstvo, da planine, kljub temu da se krčijo, vendarle ostajajo žive. Tudi v tiste vasi, ki so že skoraj izumrle, se vrača življenje, če ne drugače vsaj za konec tedna.

Prečenje sem začela na skrajnem vzhodnem robu Spodnjih Bohinjskih gora, na že bolj sredogorskem Ratitovcu, ki svojo gorsko podobo kaže le nad Selško dolino. Končala sem ga v Krnovem kraljestvu, kjer je bila osrednja pozornost tokrat posvečena njegovim vzhodnim sosedom: Škofiču in Maselniku, ki se ogledujeta v skritem jezeru v Lužnici ter rdečem posebnežu v tem delu skupine - Rdečemu robu. Razgledi z grebena so silno različni; na eni strani kipijo v nebo velikani Julijskih alp, ko pa njim obrneš hrbet, v daljavi uzreš odsev sončnih žarkov v Jadranskem morju. Hkrati lahko opazuješ meglice nad Bohinjskim jezerom in smaragden trak Soče na oni sončni strani. Z istega vrha se zagledaš v bleščeče Blejsko jezero in še senčno Bohinjsko jezero. Na naslednjem vrhu potem, ko Bohinjskemu jezeru obrneš hrbet, v naročju strmega Lemeža uzreš podobo Krnskega jezera...

Gornje vrstice sem napisala pred leti. Od takrat Spodnje Bohinjske gore imenujem Tolminske gore in v njih se od takrat skorajda nisem potepala, do danes. Takrat, pred leti, so nekateri delčki ostali neprehojeni, med njimi vzpon na Žabiški Kuk s planine Kuk, ker takrat so mi pastirji na planini rekli, da je pot zaraščena in da tudi začetka ni moč najti. Pa sem sedaj po mnogih letih izvedela, da temu ni čisto tako in tako smo se danes zjutraj odpravile na to pot. Presenečenja so se kar vrstila; najprej cesta do planine Kuk, ki sliši tudi na ime Podkuk, sploh ni bila tako ozka kot sem imela v spominu, Poleg planine je imel novo ime  tudi naš današnji cilj, ni bil več Žabiški Kuk, temveč Žabijski Kuk. Na planini, kjer sem takrat kupovala izjemno dober sir, ni bilo ne živine, ne pastirjev, največje presenečenje pa je sledilo, ko smo naletele na smerno tablico, ki nas je povabila na Žabijski Kuk in vzorno markirano pot, ki je sledila temu smerokazu. Slikovita pot, ki nas je čez travnik popeljala v gozd in nato čez strmo grapo na vršna pobočja je zgledno počiščena in ponuja čudovite razglede. Najprej sem pomislila, da je zaradi novih markacij izgubila na čarabnosti, ko pa sem videla, da bi ji bilo brez obžaganih vej, odstranjenih dreves in svežih markacij res težko slediti, sem razumela, zakaj je sedaj tako brezhibno urejena. Verjamem, da bo vsakdo, ki jo bo prehodil, hvaležen tistim, ki so ji ponovno vdahnili življenje. Me smo uživale na polno in lahko jo samo priporočamo.



































četrtek, 16. april 2015

Kobilja glava

Niso redki gorniki, ki že leta hodijo v gore, a ko jim omenim 1475 m visoko Kobiljo glavo v Spodnjih Bohinjskih gorah,  me nemalo začudeno gledajo. "Le kje je to, saj vendar poznam celoten greben," je  pogost odgovor, kadar pogovor nanese na lepote Tolminskih gora, kakor jih na oni strani grebena imenujejo domačini. Tako jih imenujem tudi sama, vse odkar sem jih nekoliko podrobneje spoznala. Izredno enoten greben v naravi predstavlja mejo med Gorenjsko in Primorsko in razvodnico med Savo in Sočo in je prav toliko bohinjski kot tolminski, le obiskovalcem iz osrednje Slovenije je severna bohinjska stran bližja in zato poimenovanje po Bohinju logično. V nekem krivičnem obdobju je greben pomenil tudi konec slovenskega ozemlja in takrat zagotovo nikomur ni bilo mar, kako Slovenci na drugi strani grebena, v neki drugi državi, imenujejo svoje gore; znani so namreč zapisi izpred prve svetovne vojne, ko so greben tudi uradno imenovali pravičnejše, in sicer Tolminsko-Bohinjske gore. Tudi meni se z imenom ni zdelo nič narobe, dokler sem med pohajkovanjem po grebenu vasice na prisojni strani  grebena, ki so bile videti kot gnezda pripeta v belih stenah peči, pogled nanje pa skrivnosten in privlačen, gledala le s ptičje perspektive. Sedaj pa, ko jih poznam od Bače do Ruta in Granta ter z vsemi zaselki vmes, do Zadlaza in Čadrga preko Raven in številnih planin med njimi in ko vem, da so življenja ljudi skozi stoletja zaznamovale tudi njihove gore, je prav, da jih kličejo po imenih, ki so jim jih oni nadeli. Gore, ki se dvigajo neposredno nad posameznimi vasmi, imenujejo enostavno Peči.

Pogled na del zasneženega grebena od Tolminskega Kuka do Vogla. Spredaj desno Žabiški Kuk, levo Tolminski Migovec, kakor jih je videti z vrha Kobilje glave.


Morda nekoliko preveč besed o imenu, se mi pa zaradi boljšega razumevanja zdi povsem vmesno, ker se Kobilja glava nahaja na južni strani Tolminskih gora in je edina pomembnejša vzpetina izven glavnega grebena na tej strani ter zato imeniten razglednik. Do morja se danes sicer ni videlo, smaragdni trak Soče se je svetlikal doli v dolini, na drugi strani so se meglice dvigovale nad pobočjem Kolovrata in se nad Matajurjem zgostile, da smo njegov vrh lahko le slutili.






Na zahodu se greben Tolminskih gora preko prevala Prehodci nad zatrepom doline Tolminke navezuje na Krnovo skupino.





Najlepše poglede danes pa je ponujal prav greben Tolminskih gora. Od najvišjega Tolminskega Kuka na gosposki in najmogočnejši Vrh nad Škrbino. Nato čez preval Globoko na vrh smučarskega Vogla in dalje proti vzhodu do piramidastega vrha Rodice. Prosojne meglice so nam nekoliko v skrivnost ovile nadaljevanje grebena čez Raskovec do Črne prsti. Od tod dalje pa le še silhuete, ki so se kazale v smeri proti vzhodu
vse do sredogorskega Ratitovca.








Pot na Kobiljo glavo je danes potekala čez severno pobočje navzgor in po južnem navzdol. S planine Lom, kjer poleti s planino Kuk izmenično pasejo in za moj okus izdelujejo najboljši sir, smo se napotili po sprva skoraj vodoravnem kolovozu na severna pobočja, nato pa po travah in skozi slikovit bukov gozd precej strmo na vrh Kobilje glave. Sestopili smo v smeri planine Stador.

Na vsak tako lep dan, preživet v čudovitem okolju in v dobri družbi, se kasneje vedno spominjam z veseljem in z občutkom hvaležnosti, saj vsakomur ni dano ...