Grušnico, 1570 m visoko goro, ki je iz glavnega grebena Tolminskih gora pomaknjena navzven in je njen vrh zato imeniten razglednik, sem pred leti spoznala prvič, spotoma, na eni od številnih krožnih poti nad zatrepom doline Tolminke. Sestop naj bi potekal z Grušnice preko Čadrga na planino Prode in nazaj na planino Polog in bi moral biti vse prej kot zahteven. In bi tak tudi bil, če ne bi ... Ja, če ne bi pri lovski koči zavila v gozd in nadaljevala po izjemno ozkem grebenčku, ki me je potem na precej daljši in zahtevnejši način tudi resnično pripeljal v Čadrg. Domačinu v Čadrgu sem potem "pojamrala", da nekje niti za eno širino stopala ni bilo prostora, kaj šele za dve, stopali namreč, pa je odgovoril: "Ma ja, saj ga sploh ni, ne bi smela mimo lovske koče in bi prav lagodno sestopila ..."
Od takrat je bila ta potka v načrtih in pred dnevi je končno prišla na vrsto. Morda še ne bi, pa so nas vremenske napovedi odvrnile od nekaterih drugih (beri višjih) ciljev. Prav lepa je; iz Čadrga se najprej zažene nesramno strmo, k sreči skozi gozd, ki blaži vročino. Za Rešljevo planino nato preči nekaj grap in skoraj vodoravno pripelje do stika s potjo iz Tolminskih Raven. Ko pripelje na trave pod planino Kal postane vsa dišeča in cvetoča in tako vse do razglednega vrha. Tokrat so bili oblaki precej nizko, no dobre volje nam niso pokvarili. Nazaj grede smo nahrbtnike dodatno obtežile z dobrotami kupljenimi na ekološki kmetiji Pri Kumru v Čadrgu ...

Tolminski Migovec se dviga 

... nad planino Kal

... vzhodno od njega polmesec, ki se dviga nad planino Razor
od Vrha nad Škrbino do Vogla in Žabiškega Kuka

Proti zahodu pa nadaljevanje grebena od Tolminskega Kuka do Mahavčka
ter čez Prehodce do vzhodnega dela Krnove skupine

... ki se čez planino Sleme in Mrzli vrh niža vse do Tolmina

Niz hiš med skrbno obdelanimi polji na levi sliši na ime Čadrg

Sledila sta še dva neplanirana obiska, takisto zaradi negotovega vremena; osameli hrib z ruševinami gradu se dviga sredi slikovite Tolminske kotline in sliši na ime Kozlov rob ter Tolminski muzej. Ob obisku slednjega izvemo, da se nahaja v prostorih, ki jih je dal zgraditi prav tisti lastnik, ki je pustil grad v drugi polovici 17. stoletja dokončno propasti. Ruševine gradu postopno obnavljajo, me smo ga obiskale po Zgodovinsko naravoslovni učni poti, njegov vrh pa smo morale zelo na hitro zapustiti, da smo utekle plohi, ki se mu je precej hitro približevala, že okrog poldneva, in sicer prav iz smeri kamor smo bile pred spremembo plana namenjene.

Ob poti

Maketa nekdanjega gradu se nahaja v Tolminskem muzeju

... danes ruševine

Pogled z vrha po dolini Soče navzgor

... proti Tolminu

... proti sotočju Soče in Tolminke

... in plohi, ki se je naglo približevala iz smeri Vrha nad Škrbino

Ker še tudi po vedrenju v kavarni sonce ni moglo premagati gostih oblakov, smo se odpravile v Tolminski muzej. Stalna razstava nosi naslov Naplavine obsoške zgodovine in se prične z izjemno zanimivim arheološkim delom poimenovanim Krasna si bistra hči planin. Arheološke najdbe popeljejo obiskovalca od najzgodnejših poselitev teh krajev preko bronaste in železne dobe vse do naselitve Rimljanov in na koncu Slovanov.

Zgodovinsko-etnološki del zbirke je še zanimivejši, predvsem pa gledalcu bližji, saj prikazuje obdobje od tolminskega kmečkega upora leta 1713 pa vse do prve polovice 20. stoletja. Poleg bivanjske kulture so predstavljeni prostori, kjer so se Tolminci zbirali,  družili, izobraževali ... Muzejska pripoved seveda zajame vse pomembnejše zgodovinske dogodke, ki so glede na obmejno lego področja še posebej drugačni.

Umetnostno-zgodovinska zbirka v kletnih prostorih skriva bogastvo stenskega slikarstva, kiparska dela, liturgično posodje in tudi nekaj vrhunskih umetniških del, med njimi dela Maksima Gasparija in Toneta Kralja. Za slednjega je med drugim značilno, da so ga kot velikega primorskega rodoljuba številni zavedni duhovniki v času med obema vojnama povabili, da jim je s svojimi protifašističnimi motivi poslikal cerkve.

Dodajte napis

Dodajte napis

Tolminske gore

Nekoliko naša odkrivanja bolj in manj skritih in tudi znanih kotičkov Tolminskih gora krojijo popoldanske nevihte, ki pa do sedaj niso naredile večje škode kot so bolj pogosto pogledovanja proti oblakom popoldan in zgodnejše jutranje vstajanje...

Jutranji Tolminski Migovec ima v naročju Tolminske Ravne

 

Sta se zagledali na drugo stran doline Tolminke 

... in imeli kaj videti

... od Stadorjev čez Rdeči rob in Škofič na Batognico, Vrh nad Peski in Krn
ter čez Prehodce na Mahavšček pa vse do Tolminskega Kuka

Pot je res slikovita. Tukaj že vidimo svoj cilj s sosedi

Na grebenu najprej pogled navzdol na planoto Komno,

... in bohinjske veljake nad njo, seveda očak ne sme manjkati

Oni daljni pogledi so bili spričo oblačnosti nekoliko mrčasti, martinčkanje na vrhu pa je popestril letalec, ki je potem, ko se je odpočil prav na vrhu Krna in nam pomahal v pozdrav, odjadral naprej proti grebenu Tolminskih gora.

V naslednjih dveh dneh so se zvrstili še naslednji obiski: med visokimi travami na Kobiljo glavo, s posebnim prevoznim sredstvom čez mlado Tolminko k njenemu izviru, nepričakovan in prijazen klepet z g. Kutinom v Čadrgu ter že večkrat odložen obisk Planikinega muzeja s prikazom izdelave odličnega sira Tolminca nekoč in danes in seveda pestro zgodovino sirarstva na Tolminskem sploh. Kakšen delček Poti miru je dolžnostno prehoditi, seveda je tudi slapov toliko, da je vedno znova lahko drug na sporedu ...

Na poti po grebenu Kolovrata; rožnato in igrivo

S Kobilje glave smo nekaj tistega kar smo že prehodile tudi videle, sama pot med zelo visokimi travami pa tudi ni bila prav vsakdanja.

Legenda pravi, da so se nekoč bohinjski kmetje svoji gosposki uprli. Upor je bil zadušen, moške so obsodili  na smrt, ženskam pa so dovolili oditi, vendar so smele s seboj vzeti le tisto, kar so lahko nesle na hrbtu. In pregovorno preudarne žene so si oprtale svoje može in jih odnesle daleč čez visok greben. Odložile so jih šele v Čadrgu ...

Čadrg je danes vas, usmerjena v ekološko pridelavo hrane, tudi za trg. Na vsakem koraku je čutiti domačnost, urejenost, tradicija in sodobnost se prepletata, mladi smelo stopajo po stopinjah staršev in od njih prevzemajo delavnost in vztrajnost, ki ji dodajajo mladostno zagnanost in sodobna znanja, da delo postaja vsaj manj naporno, četudi ga na gorskih kmetijah nikoli ne zmanjka. V slovenskem prostoru so najbolj znani po izdelavi izvrstnega sira Tolminca, ki ga izdelujejo v lastni sirarni.

Kako se je sir na tolminskih planinah prideloval nekoč in kako se prideluje danes, je najlepše prikazano v Kobaridu v  muzeju "Od planine do Planike", ki pod okriljem Mlekarne Planika predstavlja dediščino planinskega pašništva in sirarstva na Tolminskem.

Medtem ko pišem te vrstice, se je nad zatrepom doline Tolminke razbesnela nevihta, ko pa smo jo obiskale me, je bila vsa spokojna in vabljiva. Skoznjo vodijo številne poti gori v robe Krnove skupine in seveda proti grebenu Tolminskih gora, stene in pobočja pretrgana z grapami, ki strmo padajo v njen zatrep pa pričajo o resnosti teh pristopov.
Tudi rane zadnjega potresa na tem območju še niso zaceljene.

Čez mlado Tolminko

... s prav posebno žičnico

In nato čez planino Prode

... do prav tako posebnega izvira Tolminke