Tolminske gore

Nekoliko naša odkrivanja bolj in manj skritih in tudi znanih kotičkov Tolminskih gora krojijo popoldanske nevihte, ki pa do sedaj niso naredile večje škode kot so bolj pogosto pogledovanja proti oblakom popoldan in zgodnejše jutranje vstajanje...

Jutranji Tolminski Migovec ima v naročju Tolminske Ravne

 

Sta se zagledali na drugo stran doline Tolminke 

... in imeli kaj videti

... od Stadorjev čez Rdeči rob in Škofič na Batognico, Vrh nad Peski in Krn
ter čez Prehodce na Mahavšček pa vse do Tolminskega Kuka

Pot je res slikovita. Tukaj že vidimo svoj cilj s sosedi

Na grebenu najprej pogled navzdol na planoto Komno,

... in bohinjske veljake nad njo, seveda očak ne sme manjkati

Oni daljni pogledi so bili spričo oblačnosti nekoliko mrčasti, martinčkanje na vrhu pa je popestril letalec, ki je potem, ko se je odpočil prav na vrhu Krna in nam pomahal v pozdrav, odjadral naprej proti grebenu Tolminskih gora.

V naslednjih dveh dneh so se zvrstili še naslednji obiski: med visokimi travami na Kobiljo glavo, s posebnim prevoznim sredstvom čez mlado Tolminko k njenemu izviru, nepričakovan in prijazen klepet z g. Kutinom v Čadrgu ter že večkrat odložen obisk Planikinega muzeja s prikazom izdelave odličnega sira Tolminca nekoč in danes in seveda pestro zgodovino sirarstva na Tolminskem sploh. Kakšen delček Poti miru je dolžnostno prehoditi, seveda je tudi slapov toliko, da je vedno znova lahko drug na sporedu ...

Na poti po grebenu Kolovrata; rožnato in igrivo

S Kobilje glave smo nekaj tistega kar smo že prehodile tudi videle, sama pot med zelo visokimi travami pa tudi ni bila prav vsakdanja.

Legenda pravi, da so se nekoč bohinjski kmetje svoji gosposki uprli. Upor je bil zadušen, moške so obsodili  na smrt, ženskam pa so dovolili oditi, vendar so smele s seboj vzeti le tisto, kar so lahko nesle na hrbtu. In pregovorno preudarne žene so si oprtale svoje može in jih odnesle daleč čez visok greben. Odložile so jih šele v Čadrgu ...

Čadrg je danes vas, usmerjena v ekološko pridelavo hrane, tudi za trg. Na vsakem koraku je čutiti domačnost, urejenost, tradicija in sodobnost se prepletata, mladi smelo stopajo po stopinjah staršev in od njih prevzemajo delavnost in vztrajnost, ki ji dodajajo mladostno zagnanost in sodobna znanja, da delo postaja vsaj manj naporno, četudi ga na gorskih kmetijah nikoli ne zmanjka. V slovenskem prostoru so najbolj znani po izdelavi izvrstnega sira Tolminca, ki ga izdelujejo v lastni sirarni.

Kako se je sir na tolminskih planinah prideloval nekoč in kako se prideluje danes, je najlepše prikazano v Kobaridu v  muzeju "Od planine do Planike", ki pod okriljem Mlekarne Planika predstavlja dediščino planinskega pašništva in sirarstva na Tolminskem.

Medtem ko pišem te vrstice, se je nad zatrepom doline Tolminke razbesnela nevihta, ko pa smo jo obiskale me, je bila vsa spokojna in vabljiva. Skoznjo vodijo številne poti gori v robe Krnove skupine in seveda proti grebenu Tolminskih gora, stene in pobočja pretrgana z grapami, ki strmo padajo v njen zatrep pa pričajo o resnosti teh pristopov.
Tudi rane zadnjega potresa na tem območju še niso zaceljene.

Čez mlado Tolminko

... s prav posebno žičnico

In nato čez planino Prode

... do prav tako posebnega izvira Tolminke

Na poti po dolini Soče II

Le kaj imajo skupnega ekološka vas, hudičev most, korita, Dante in pekel, lesena cerkev, nebesa, kolovrat, slap, Napoleonov most in Čin, čin, čin Drežnica, kje so kozice ...? Na prvi pogled prav nič, v nadaljevanju pa prav gotovo toliko, da zgodba postane zanimiva in privlačna.

V ekološko vas Čadrg se pripelje po cesti iz Tolmina preko Hudičevega mostu, ki se pne 60 m nad gladino Tolminke stisnjene v Tolminska korita in mimo Zadlaške oziroma Dantejeve jame, ki naj bi ime dobila po pesniku Danteju, ki je ob obisku jame v divjem okolju našel  navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Tolminka je v strugo vrezala izjemno divja korita, nekoliko vzhodneje pa je podobna korita izdolbla Zadlaščica in ko se tesni obeh nekoliko razprejo, se reki združita in oblikujeta edinstveno sotočje v koritih na ozemlju Slovenije. Po celotni Sloveniji je poznana tudi vas Čadrg, ki se razprostira na uravnavi pod strmimi Tolminskimi gorami in visoko nad levim bregom doline Tolminke. Prebivalci se namreč ukvarjajo z ekološko pridelavo hrane, najbolj  so poznani po siru Tolmincu, ki ga izdelujejo na tradicionalen način. V kraju deluje tudi Don Pierinova skupnost.

Kot že rečeno; v Čadrg se pride le preko Hudičevega mostu in Mimo Dantejeve jame. Most včasih služi tudi bolj adrenalinskim podvigom ...

Globoko pod mostom  Tolminka v vsej svoji lepoti, ki se kmalu za mostom na sotočju združi z Zadlaščico.

Visoko na desnem bregu nad dolino Tolminke skoraj nasproti Čadrga stoji leseno svetišče - spominska cerkev Sv. Duha v Javorci, ki so jo leta 1916 zgradili avstro-ogrski vojaki v spomin na padle tovariše. V hrastove plošče, ki se kot knjiga odpirajo na stenah ladje, je vžganih 2564 imen in priimkov padlih vojakov. Gre za najlepši spomenik 1. svetovne vojne na ozemlju Slovenije in je od leta 2007 uvrščen med zgodovinske spomenike z znakom evropske kulturne dediščine.

Razgleden greben Kolovrat deli Zgornje Posočje in Beneško Slovenijo. Po njegovih pobočjih so Italijani med prvo svetovno vojno zgradili obsežen sistem svoje tretje obrambne črte, ki je danes urejen v muzej na prostem. Eden od dostopov na greben pripelje mimo Nebes, natančneje mimo Nastanitve Chalets Nebesa, mondenega turističnega objekta z nebeškimi razgledi na dolino Soče in gore, ki se mogočno dvigajo nad njo.

Strateško pomembna mesta na območju Kolovrata je med prvo svetovno vojno zasedla italijanska vojska, danes je iz ostalin urejen muzej na prostem, ki spada v sklop Poti miru.

Ostala sta še Čin, čin, čin Drežnica kje so kozice in Napoleonov most. Preko slednjega se zapeljemo na poti v Drežnico, slikovito vasico v naročju mogočnega Krna z markantno veliko cerkvijo zgrajeno tik pred prvo svetovno vojno. Drežnica ni poznana le po edini avtohtoni vrsti koz v Sloveniji, temveč tudi po izvirni kulinariki. Domačini so ponosni na muzejsko zbirko Batognica, zbirko Korenin, na poti do Koseča pa so razstavljena dela umetniške delavnice Lepota v lesu in kamnu.

S Krna se stekajo ogromne količine vode, ki v različnih oblikah pridejo na površje, preden s svojimi vodami obogatijo Sočo. Slap Kozjak je eden lepših v tem okolju.

Čisto na koncu samo še odgovor na začetno vprašanje. V zgodbi nastopa ščepec biserov, ki so nanizani na ogrlici z umetniškim imenom Smaragdna pot. Videti jih je moč v enem dnevu, še mnogo več pa je onih, ki so bili ta dan skriti, čeravno so bili  nekoč že odkriti ...