Avtor opisa poti, imenovane tudi Pot ob možicih, je Janez Trogar. Nama se je priljubil po prispevkih na hribi.net, kjer je avtor številnih opisov poti, in tale pot, poleg še nekaterih drugih njegovih, je bila na seznamu želja že kar nekaj časa. Poklon avtorju opisa, še zlasti pa hvala, ker je pot, ki je bila nekoč lovska, obnovil in jo tako iztrgal iz pozabe.
Izhodišče sva našli v drugem poizkusu, saj je "kamnolomov" ob cesti kar nekaj, v nadaljevanju pa eno samo uživanje. Pot je na začetku res strma, zelo lepo očiščena in ja, ponekod res ne dovolj široka za oba "gojzarja vštric", ampak kdor je takšnih poti vajen, mu ne dela problemov. V nadaljevanju jo krasi cela vrsta skalnih pomolov s sila lepimi razgledi po dolini in pogledi navzgor proti cilju ter pomolčki kamor naju bo pot pripeljala v nadaljevanju. Nekateri od njih so opremljeni tudi s klopcami in kar prisiliti se moraš, da ne posedaš kar povsod. Seveda pa je celotna avantura ozaljšana z rumenimi sončki ...
En tak čudovit prostorček za počitek je tudi tale s pogledom na možice, ki kažejo na nadaljevanje poti. Zijava tja gor proti drzno postavljenim možicem in kar prekipevava od veselja nad tem kako lepo pot sva si izbrali na današnji praznični dan ...
... tako zavzeto, da sva par, ki se nama je pridružil na razgledišču, opazili šele, ko sta že sedela na klopci. Po pozdravu je sledilo moje vprašanje, če gresta tudi onadva na Janezov bivak. V pritrdilnem odgovoru sem začutila nekaj, sama ne vem kaj, kar me vzpodbudilo, da sem kar naravnost vprašala ali ni morda gospod sam Janez Trogar. Res je bil in njegova sopotnica Marija je tudi njegova siceršnja življenjska sopotnica ... Med klepetom, ki je sledil, razloži, da sta na tem delu dve poti in da ona lažja pelje v levo, da bova šli lahko skupaj z Marijo, njegovo ženo, on pa se bo povzpel čez peči in mimo možicev. Samo za hip sem opazila kako so iskrice v Darjinih očeh ugasnile in takoj mi je bilo žal, da mu nisem rekla naj gre Darja z njim. Počakale smo, da smo ga videle kako je splezal do možica na desnem robu in se napotile po lažji poti.
Kmalu se nam je ponovno pridružil in takrat sem mu rekla, da mi je žal, ker Darja ni šla z njim, saj njej ta pot tehnično zagotovo ne bi bila pretežka. "Saj lahko kar takoj ponoviva", je bil odgovor, in tudi sta. Da ju bova pofotkali z vrha, se še domenimo in že sta bila na poti med najlepše avriklje tistega dne.
 |
Posedanje pred bivakom je bilo prijetno in uživaško, klepetali smo, kot da se poznamo že vrsto let in prav nič se nam ni mudilo. Izveva zgodbo o stolpu, pa o križu, bivaku, o Janezovih poteh, ki jih imava namen še prehodit ter še o mnogočem. Naposled smo le ubrali vsak svojo pot, midve proti Boskovcu in nato mimo Mozirske koče na izhodišče. Avriklje so zamenjale druge rožice, veselje nad doživetim pa naju čisto prevzelo.
Ob koncu potepa sva si bili edini, kako res malo se je treba potruditi, da greš nazaj v dolino bogatejši za številne lepe vtise, srečanje s parom Trogar pa je dalo najini turi še dodano vrednost, saj nobena ne mara množičnih pohodov, znanstva s samotnih poti pa običajno ostanejo za dolgo. To sem napisala tudi njima dvema, ko sem se zahvalila za poslane fotografije in dovoljenje, da jih smem tukaj objaviti, avtor onih na skalnem delu je namreč Janez Trogar.
