Prikaz objav z oznako Javorca. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Javorca. Pokaži vse objave

sreda, 1. maj 2019

Janezova pot in Boskovec

Nad Mozirjem se dviga in poznana je predvsem kot smučarsko središče, ime pa je dobila kar po svoji "požrešnosti". O planoti Golte govorim, ki zaradi svojega zakraselega površja "golta" vodo in si je zato prislužila takšno ime. Tam kjer ni poraščena z gozdom se razprostirajo planine, in tako je dobila tudi drugo ime, in sicer Mozirske planine. Pa najin tokratni cilj ni bil odkrivanje kraških pojavov ali morda obisk kakega vrha ali planine, čeravno sva v nadaljevanju tudi to storili. Najin cilj je bil najti izhodišče Janezove poti, jo prehoditi, posedeti pred Janezovim bivakom in po Dragicinih informacijah, bi morali biti jegliči za praznike v najlepšem razcvetu ...

Avtor opisa poti, imenovane tudi Pot ob možicih, je Janez Trogar. Nama se je priljubil po prispevkih na  hribi.net, kjer je avtor številnih opisov poti, in tale pot, poleg še nekaterih drugih njegovih, je bila na seznamu želja že kar nekaj časa. Poklon avtorju opisa, še zlasti pa hvala, ker je pot, ki je bila nekoč lovska, obnovil in jo tako iztrgal iz pozabe.

Izhodišče sva našli v drugem poizkusu, saj je "kamnolomov" ob cesti kar nekaj, v nadaljevanju pa eno samo uživanje. Pot je na začetku res strma, zelo lepo očiščena in ja, ponekod res ne dovolj široka za oba "gojzarja vštric", ampak kdor je takšnih poti vajen, mu ne dela problemov. V nadaljevanju jo krasi cela vrsta skalnih pomolov s sila lepimi razgledi po dolini in pogledi navzgor proti cilju ter pomolčki kamor naju bo pot pripeljala v nadaljevanju. Nekateri od njih so opremljeni tudi s klopcami in kar prisiliti se moraš, da ne posedaš kar povsod. Seveda pa je celotna avantura ozaljšana z rumenimi sončki ...














En tak čudovit prostorček za počitek je tudi tale s pogledom na možice, ki kažejo na nadaljevanje poti. Zijava tja gor proti drzno postavljenim možicem in kar prekipevava od veselja nad tem kako lepo pot sva si izbrali na današnji praznični dan ...


... tako zavzeto, da sva par, ki se nama je pridružil na razgledišču, opazili šele, ko sta že sedela na klopci.  Po pozdravu je sledilo moje vprašanje, če gresta tudi onadva na Janezov bivak. V pritrdilnem odgovoru sem začutila nekaj, sama ne vem kaj, kar me vzpodbudilo, da sem kar naravnost vprašala ali ni morda gospod sam Janez Trogar. Res je bil in njegova sopotnica Marija je tudi njegova siceršnja življenjska sopotnica ... Med klepetom, ki je sledil, razloži, da sta na tem delu dve poti in da ona lažja pelje v levo, da bova šli lahko skupaj z Marijo, njegovo ženo, on pa se bo povzpel čez peči in mimo možicev. Samo za hip sem opazila kako so iskrice v Darjinih očeh ugasnile in takoj mi je bilo žal, da mu nisem rekla naj gre Darja z njim. Počakale smo, da smo ga videle kako je splezal do možica na desnem robu in se napotile po lažji poti.




Kmalu se nam je ponovno pridružil in takrat sem mu rekla, da mi je žal, ker Darja ni šla z njim, saj njej ta pot tehnično zagotovo ne bi bila pretežka. "Saj lahko kar takoj ponoviva", je bil odgovor, in tudi sta. Da ju bova pofotkali z vrha, se še domenimo in že sta bila na poti med najlepše avriklje tistega dne.


















Posedanje pred bivakom je bilo prijetno in uživaško, klepetali smo, kot da se poznamo že vrsto let in prav nič se nam ni mudilo. Izveva zgodbo o stolpu, pa o križu, bivaku, o Janezovih poteh, ki jih imava namen še prehodit ter še o mnogočem. Naposled smo le ubrali vsak svojo pot, midve proti Boskovcu in nato mimo Mozirske koče na izhodišče. Avriklje so zamenjale druge rožice, veselje nad doživetim pa naju čisto prevzelo.















Ob koncu potepa sva si bili edini, kako res malo se je treba potruditi, da greš nazaj v dolino bogatejši za številne lepe vtise, srečanje s parom Trogar pa je dalo najini turi še dodano vrednost, saj nobena ne mara množičnih pohodov, znanstva s samotnih poti pa običajno ostanejo za dolgo. To sem napisala tudi njima dvema, ko sem se zahvalila za poslane fotografije in dovoljenje, da jih smem tukaj objaviti, avtor onih na skalnem delu je namreč Janez Trogar.

ponedeljek, 5. junij 2017

Posočje 2017 - prvi del

Nekoč sem ob besedi Posočje pomislila predvsem na smaragdno lepotico Sočo, najvišje vrhove Julijskih Alp nad njo in na meni zelo ljubega pesnika Simona Gregorčiča. Ob obvestilih o potresih v Posočju sem se zavedala, da so se zgodili tam nekje daleč na zahodu naše lepe Slovenije.
Po poldrugem desetletju vsakoletnega obiskovanja gora nad Sočo (na Krnu sem bila prvič leta 2001), sem se potem, ko sem vrhove obiskala po markiranih poteh, odločila tudi za zahtevnejše neoznačene poti in dostope, ki so manj znani. Nisem bila vedno prepričana ali mi bo uspelo priti na vrhove po teh poteh.
»Čar izgubljanja na gorniških poteh je v tem, da se znaš zopet najti«, sem tolažila sebe, če je kdaj naneslo, da se je bilo treba tudi obrniti ali je bil ovinek res velik ali pa izguba višine precejšnja. Tistim sopotnikom, ki jim takšno opravičilo ni bilo všeč, pa sem dodala kakšno pivce. Vedno je bilo na teh poteh enkratno in neponovljivo.
Svoje vedenje o Posočju, ali bolj konkretno o Zgornjem, tudi Alpskem Posočju, nenehno bogatim in ne vem natančno zakaj se mi je tako zelo priljubilo. Zagotovo so poleg gora in voda sila pomembne planine in ljudje, ki jih spoznavam tako na gorniških poteh kot na planinah in seveda tudi po dolinah.
Ostanki Soške fronte in spomeniki padlim vojakom me vsake toliko spomnijo na nesmiselnost morije izpred stotih let.
Pašne planine, ki se posodabljajo in obnavljajo in potke, ki jih sem ter tja iz tega ali onega razloga iztrgajo pozabi, me vedno znova razveselijo. Pogledi na druge dele Alp so od tukaj drugačni, strme stene ponekod dobesedno zrastejo iz zelenega podnožja, spet drugje, zlasti na prisojnih straneh pa so pod vrhovi nanizane slikovite planine. Če vsemu temu dodam še bogastvo kraških pojavov, ko imam občutek, da dejansko hodim po nekem drugem svetu ter izjemno pestrost rastlinskih vrst, še posebno v času, ko so potke obrobljene z vsemi mogočimi barvami, potem je jasno, zakaj vedno znova nazaj, nazaj v planinski raj.
Tokrat se nisva zgubljali, ubirali sva bolj ali manj znane poti. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht sva vstajali zeloooo zgodaj in neizmerno uživali...

Z Darjo stojiva vrh gore. Metulji na vrhu pritegnejo najino pozornost in posnameva številne fotografije.
Daleč spodaj v dolini uzreva, kako se med belimi brežinami, ki jih obdajajo obdelana polja in zelene senožeti, svetlika vsa umirjena Soča. Po intenzivnosti njene smaragdne barve ugotavljava, kje je voda bolj plitka in kje bolj globoka.  
Spet drugič sede na topli skali čakava, da bo veter pregnal meglice, ki nama zastirajo pogled na osončeni Krn nad Drežnico.
Obisk korit Nemčlje te presune; vsa besna, stisnjena v korita, peneča in hrumeča se še zadnjič v slapu zažene čez skok, da se potem v tolmunu pod njim umiri, preden se njene vode združijo z onimi iz Koritnice. Hrumi tako glasno, da se komaj slišiva med seboj...
Podobe so vedno in vedno znova fascinantne. Tudi tiste, ko z vrha Tolminskega Migovca s pogledom objemava dobršen del Spodnjih Tolminskih gora, onstran doline Tolminke pa skoraj celotno Krnovo skupino z rdečim posebnežem vred, na katerem sva včeraj uživali. Tudi vse planine, od Slemena do Javorce in Pologa, ki sva jih na poti z obiska Rdečega roba obiskali, so na ogled postavljene.
Na planini Kal se pomenkujeva o onem drugem še nepoznanem pristopu na planino Lašco.

Tudi v neposredno bližino Krna sva se podali, na Lopatnik, tako da sva Krnovo prvo damo na njegovi zahodni strani, Krnčico, občudovali z one, hladnejše plati...












......................................................................................................................









......................................................................................................................

Tja gor, k sosedu Lopatniku sva namenjeni; čez Drežnico in mimo Korita na planino Zapleč...