Na dveh od znamenite krnske trojice

Včasih, ko še ni bilo svetovnega spleta, pa planinska literatura je bila  tudi mnogo skromnejša, in seveda cestno premikanje mnogo počasnejše od današnjega, je bil Krn s svojimi sosedi tam nekje daleč, daleč na skrajnem jugozahodnem koncu Vzhodnih Julijcev ... Predvsem o Krnovih sosedih je bilo takrat bolj malo napisanega in pri meni, verjamem pa da še pri komu, je bil obisk Krna in seveda Krnskega jezera, kakor je to velevala prva vezna pot v Alpah sploh, takratna Slovenska planinska transverzala, za precej dolgo časa vse. Še dobro, da so se konec prejšnjega tisočletja gospodu Miheliču pridružili še nekateri gospodje, kot so Stritar, Mašera, Habjan, če omenim samo nekatere, ki so nam te gore pobliže predstavili. Ja, in predstavili so nam jih na način, ki je bil zame izjemno privlačen in vabljiv. Priljubile so se mi zelo; gore in njih vrhovi ter  grebeni, razgledi z njih, planine v njihovih naročjih in vasice na sončnih terasah. Bogastvo voda, ne le srebrne Soče, ki se vije po dolini, tudi razkošje slapov in tolmunov, korit in sotočij, obeh jezer, očara slehernega pohodnika. Prav kakor gore, vse travnate in mehke na južnih straneh in vse razbrzdane na onih neosončenih, so tudi ljudje; stroge in neizprosne jih je oblikovalo trdo življenje, mehkoba in milina jih prevzameta ob pogovoru o njihovih krajih, običajih, preteklosti. Kot obmejnim krajem jim minuli časi res niso bili naklonjeni in žalostnih spominov, tudi po gorah, je še vedno veliko. Potem je tukaj še njihov poet, Simon Gregorčič, čigar ljubezen do domače narave, po kateri je potem hrepenel celo življenje in je bila kasneje navdih za številne njegove umetnine, je vzklila prav na planinah pod Krnom, kjer je kot pastir preživljal svoja najrosnejša otroška leta.

Me je zaneslo nekoliko preč od našega tokratnega pohajanja. Naziv Krnski trojček pripada trem; Krnu, ki se mu zaradi slovesa najvišjega in zaradi svoje pojave in lege tudi posebnega, dominantne vloge ne da odvzeti, se pridružujeta še Batognica in Vrh nad Peski. Slednjima dvema smo me namenile naš obisk, za prvaka pa je bil ta dan prevroč. Prva imenovana tudi "gora-trdnjava", si je žalosten sloves prislužila zaradi dogajanj med prvo svetovno morijo, ko sta si bili sovražni vojski na njenem mizastem temenu, predvsem pa v rovih pod njim, le nekaj deset metrov vsaka k sebi. "Kako so vojaki na tej višini kar dve zimi preživeli, ob tem pa še neutrudno kopali po njenem drobovju in vanj nameščali razstrelivo?" se človek nehote sprašuje, ko hodi mimo kraterjev, ki jih je povzročila obsežna eksplozija, ki je vrgla v zrak italijanske položaje in bojda sam vrh gore znižala za nekaj metrov. Opominov na te žalostne čase je še danes po celotni Batognici na pretek. Vzhodno od nje se nahaja Vrh nad Peski. Puščavski sipini podoben vrh, obkrožen s prostranimi peski, koder so imeli svoje položaje avstro-ogrski vojaki. Iz tistih časov vodi nanj tudi več poti, čeravno mislim, da markiranega pristopa nanj ni. Me smo tokrat na njegov vrh prišle mimo očarljivega jezerca v Lužnici, meni pa je ostal v zelo lepem spominu potep izpred nekaj let, čez oba Šmohorja in zopet mimo številnih ostankov vojne in s pogledi na severno podobo Krna do mini stolpa na vrhu.

Velikokrat razmišljam, kako napisano in pofotografirano ne more pričarati tistega kar doživljamo na poteh, pa kljub temu s svojim pisanjem vztrajam. Morda zato, da bo ostalo za takrat, ko ne bom več mogla gor, morda zato, da se bom nekoč spominjala vseh, ki nas družijo pota v gore,  prav kakor se že sedaj pogosto spominjam tistih, ki so nekoč lepote gorniških pohajanj delili z menoj. Morda le zato, da me bo nekoč spomnilo kako zelo težko je vstati v zgodnjem jutru ali včasih sredi noči, a neizmerno lepo se je potem pozdraviti s soncem, ko pozlati vršace nad menoj, še pred tem pa prisluhniti kravjim zvoncem na planini? Kdo ve, če nista kriva tudi piš vetra, šum potoka, vonj gozda, mirnost in tihota, ki se na poti naselita v dušo? Kaj pa strah in negotovost, pa tesnoba, ki te objamejo, ko te na brezpotju zajame megla ali ti grozeče grmenje napoveduje prezgodnjo nevihto? Jih odtehta mavrica, ki se razpne čez umito nebo in srečen povratek z gore? Seveda jih, in dokler bo tako, in da bi le še dolgo bilo tako, bom zahajala tja gor in se vračala, često utrujenih nog, a s toploto sreče v prsih ...

Posočje 2017 - prvi del

Nekoč sem ob besedi Posočje pomislila predvsem na smaragdno lepotico Sočo, najvišje vrhove Julijskih Alp nad njo in na meni zelo ljubega pesnika Simona Gregorčiča. Ob obvestilih o potresih v Posočju sem se zavedala, da so se zgodili tam nekje daleč na zahodu naše lepe Slovenije.

Po poldrugem desetletju vsakoletnega obiskovanja gora nad Sočo (na Krnu sem bila prvič leta 2001), sem se potem, ko sem vrhove obiskala po markiranih poteh, odločila tudi za zahtevnejše neoznačene poti in dostope, ki so manj znani. Nisem bila vedno prepričana ali mi bo uspelo priti na vrhove po teh poteh.

»Čar izgubljanja na gorniških poteh je v tem, da se znaš zopet najti«, sem tolažila sebe, če je kdaj naneslo, da se je bilo treba tudi obrniti ali je bil ovinek res velik ali pa izguba višine precejšnja. Tistim sopotnikom, ki jim takšno opravičilo ni bilo všeč, pa sem dodala kakšno pivce. Vedno je bilo na teh poteh enkratno in neponovljivo.

Svoje vedenje o Posočju, ali bolj konkretno o Zgornjem, tudi Alpskem Posočju, nenehno bogatim in ne vem natančno zakaj se mi je tako zelo priljubilo. Zagotovo so poleg gora in voda sila pomembne planine in ljudje, ki jih spoznavam tako na gorniških poteh kot na planinah in seveda tudi po dolinah.

Ostanki Soške fronte in spomeniki padlim vojakom me vsake toliko spomnijo na nesmiselnost morije izpred stotih let.

Pašne planine, ki se posodabljajo in obnavljajo in potke, ki jih sem ter tja iz tega ali onega razloga iztrgajo pozabi, me vedno znova razveselijo. Pogledi na druge dele Alp so od tukaj drugačni, strme stene ponekod dobesedno zrastejo iz zelenega podnožja, spet drugje, zlasti na prisojnih straneh pa so pod vrhovi nanizane slikovite planine. Če vsemu temu dodam še bogastvo kraških pojavov, ko imam občutek, da dejansko hodim po nekem drugem svetu ter izjemno pestrost rastlinskih vrst, še posebno v času, ko so potke obrobljene z vsemi mogočimi barvami, potem je jasno, zakaj vedno znova nazaj, nazaj v planinski raj.

Tokrat se nisva zgubljali, ubirali sva bolj ali manj znane poti. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht sva vstajali zeloooo zgodaj in neizmerno uživali...

Z Darjo stojiva vrh gore. Metulji na vrhu pritegnejo najino pozornost in posnameva številne fotografije.

Daleč spodaj v dolini uzreva, kako se med belimi brežinami, ki jih obdajajo obdelana polja in zelene senožeti, svetlika vsa umirjena Soča. Po intenzivnosti njene smaragdne barve ugotavljava, kje je voda bolj plitka in kje bolj globoka.  

Spet drugič sede na topli skali čakava, da bo veter pregnal meglice, ki nama zastirajo pogled na osončeni Krn nad Drežnico.

Obisk korit Nemčlje te presune; vsa besna, stisnjena v korita, peneča in hrumeča se še zadnjič v slapu zažene čez skok, da se potem v tolmunu pod njim umiri, preden se njene vode združijo z onimi iz Koritnice. Hrumi tako glasno, da se komaj slišiva med seboj...

Podobe so vedno in vedno znova fascinantne. Tudi tiste, ko z vrha Tolminskega Migovca s pogledom objemava dobršen del Spodnjih Tolminskih gora, onstran doline Tolminke pa skoraj celotno Krnovo skupino z rdečim posebnežem vred, na katerem sva včeraj uživali. Tudi vse planine, od Slemena do Javorce in Pologa, ki sva jih na poti z obiska Rdečega roba obiskali, so na ogled postavljene.

Na planini Kal se pomenkujeva o onem drugem še nepoznanem pristopu na planino Lašco.

Tudi v neposredno bližino Krna sva se podali, na Lopatnik, tako da sva Krnovo prvo damo na njegovi zahodni strani, Krnčico, občudovali z one, hladnejše plati...

......................................................................................................................

......................................................................................................................

Tja gor, k sosedu Lopatniku sva namenjeni; čez Drežnico in mimo Korita na planino Zapleč...