Zaradi medveda na Slemenovo špico

Odkar sem letos spomladi našla stezo, ki me je z vrha Visokega Kurjega vrha v grebenu Bavh, mimo planine Bašce pripeljala do Koče za Lepim vrhom, sem želela najti pot, ki na Bašco pripelje s Srednjega Vrha od kmetije Vavčar. Se mi je zdelo, da bo to lažje v kopnem kot v snegu in za takšno raziskovanje se mi je današnji dan zdel zelo primeren. Ob sončnem vzhodu sem bila že pri kmetiji Vavčar.

Pa mi ni bilo namenjeno tole raziskovanje; da se medved potika tod okoli in da se lovci zbirajo, da ga bodo, prav kakor včeraj tudi danes lovili in da res ni primerno, da sama hodim na Bašco. In še, da je precej predrzen tale medo, ker pride vse do kmetije, mi pove gospodar...

Mi ni bilo treba dvakrat reči, da se obrnem, le žal mi je bilo, ker so se Karavanke kopale v soncu, jaz sem se pa odpravila onkraj Save, v Julijce, le kam, tega pa še nisem vedela. Med potjo, do parkiranega avtomobila v vasi, sem se odločila za Slemenovo špico, tudi ker z gospo Kondicijo nisva v najboljši navezi in na nekaj sončka tam nad Vrati sem potiho vendarle računala, ampak to je bil račun brez krčmarja. Ves čas sem hodila v senci, gor grede je sneg škripal pod čevlji, in ob nekaj lepih razgledih sem se zadovoljila, da sem namesto raziskovalne ture, naredila sprehajalno.

Na Vršiču

Prihod na sedlo Vratca

... in pogled proti zahodu

Jalovec je blestel,

... jezerca so bila pod snegom

Z Jalovca pa na Rateške Ponce

Dobrač

Cipernik dela senco Planici, Kumlehki pa Pišnici

Osončene Karavanke nad Srednjim Vrhom

Greben Bavh, desno Kepa

Od Špika do Rogljice

Škrlatiške gore

Od Špika čez Lipnico na obe Ponci in Oltar

Gledalcu za primerjavo, meni za obujanje spominov na obisk Slemenove špice pred petimi leti. Ena čisto druga zgodba od današnje.

Včasih nas okoliščine prisilijo v spremembo načrtov in dan se izide v popolnoma drugačnega od načrtovanega. Pomembno je, da znamo iz njega potegniti tisto najboljše in da če že nismo navdušeni, smo vsaj zadovoljni. Kakorkoli, dneva ni več in nikoli več se ne bo ponovil niti pozabil.

Srednja Ponca

Po dveh tednih gorniške neaktivnosti (o razlogih v nadaljevanju) sem izbrala goro na katero je speljana strma potka iz Tamarja in kjer me že vrsto let ni bilo. Srednja Ponca je pravšnja, da ugotovim v kolikšni meri mi je neaktivnost zamerila moja kondicija in, ali je počitek dobro del mojemu kolenu. Kondicija se potuhne, ker je tura sicer intenzivna, a kratka, koleno pa je zahtevalo mediatorja, ki sliši na ime Nalgasin in tako smo vseh pet ur vsi trije zelo složno delovali.

Iz doline Tamar res že nekaj let nisem naredila ture, nazadnje pred več leti na Jalovec, zato je bila odločitev toliko lažja. Prav Jalovec, ki se dviga nad zatrepom doline, ki jo tvorita dve mogočni gorski verigi, daje dolini tisto magično privlačno podobo, ki naredi nepozaben vtis na slehernega gornika. Tudi tokrat so se prvi sončni žarki že zjutraj dotaknili samo njegovega vrha.

Še sonce mu je posebaj naklonjeno

Nekateri detajli na poti tudi po več deset letih ne spremenijo svoje podobe in ko jih ponovno uzreš, se jih spomniš kakor dobrih starih znancev.

Vrh je namenjen počitku in užitku. Tukaj si dominantni vlogi razdelita že omenjeni Jalovec in Mangart.

Dva velikana in dva grebena iz niza zaželjenih tur

Da je izbrušen kot kristal pravijo oboževalci

Eno najveličastnejših severnih ostenij navpično prepada v dolino Belopeških jezer. Vršna kupola je prepoznavna od koderkoli...

Višja sestra moje današnje Srednje Ponce sliši na ime Visoka Ponca. 

Sedaj pa še o projektih, ki so bili v zadnjih dveh tednih pomembnejši od mojih gora. Najprej smo kuhali marmelado, ker so se slive odločile predčasno dozoreti. Sladkali se bomo celo zimo.

Daleč najpomembnejši dogodek, ki sem mu tudi posvetila največ pozornosti, pa je bil zagovor diplomskega dela našega tamlajšega sina. Svoje delo je opravil navdušujoče in za zaključek se je med drugim spodobilo posladkati z domačimi piškotki.  Peka piškotkov s tem neponovljivim namenom je bila posebna.

Pred pričetkom zagovora

... in čestitke mentorja in članov komisije 

Piškotki, piškotki

Ob šampanjcu pa so teknili obloženi kruhki

  

Mojstrovica

Ta teden sem prebrala, da imamo tudi Slovenci svojo planino Pecol... Seveda jo imamo, ne eno, celo več jih imamo, le njih lepot ne znamo na ogled postaviti ali kar je še huje, v svoji zaplankanosti, ker so tukaj in naše, jih ne znamo ceniti. Po vzoru o tistem boljšem sosedovem kruhu letamo čez severno ali zahodno mejo občudovat tamkajšnje gore, oboževat razglede z njih, in kar ne moremo prehvaliti divjih ferat in urejenih planinskih postojank do katerih pripeljejo še bolj urejene ceste, ali pa kar je  še imenitneje, da se do (na) njih pripeljemo s takšno ali drugačno motorizirano napravo. Seveda se bo našel kdo, ki bo kar takoj udaril nazaj, češ naj vsakdo počne kar mu je ljubo in kjer mu je ljubo. Tudi to je res. Žalostno pri tem je, da pri tovrstnem početju naši domači biseri često ostanejo prezrti. Po krivici, po veliki krivici. Sem razmišljala, ko sem se pod vtisom čudovitih pogledov vračala z Mojstrovice, kako drugače bi se ji godilo, Mojstrovici namreč, če bi se nahajala kje onstran meje. Mogoče pa bi Slovenci  zopet potrebovali kakšnega Joža Čopa, Jakoba Aljaža ali pa vsaj Juliusa Kugya, se mi je utrnilo, ko se ravno v teh dneh spominjamo obletnic povezanih z zaslužnimi gorniki iz preteklosti.


Mojstrovica se ne ponaša z višino, le nekaj čez 1800 m je visoka, tudi markiranih dostopov nima. Nekoliko se je že potrebno potruditi, da jo počastimo s svojim obiskom, njena travnata pobočja, ki se razprostirajo prav do vrha, pa omogočajo pašo živini, tako da ne zarašča. Nahaja se v stranskem grebenu, ki se na glavni karavanški greben pripenja na Kresišču, in ravno zaradi te odmaknjenosti so pogledi z nje še bolj posebni. Mene je očarala in zagotovo se vrnem jeseni, ko bo zažarela v zlatih macesnih.

Pogled, ki očara, še preden stopim na vrh

Triglav

Vsi so visoki nad 2500m

V Amfiteater bi lahko kar vstopila

Med Špikom in Jalovcem...

...ali od edinstvene piramide do

kristala

Vse do velikana onstran verige Ponc in njegovih dveh furlanskih sosedov

Kranjska gora v naročju velikanov

Za hrbtom jugozahodna podoba Kepe

in glavni karavanški greben do Kresišča in

do Trupejevega poldneva ter Peči

Za grebenom pogled seže vse do Visokih Tur (močno približano)