Zaradi medveda na Slemenovo špico

Odkar sem letos spomladi našla stezo, ki me je z vrha Visokega Kurjega vrha v grebenu Bavh, mimo planine Bašce pripeljala do Koče za Lepim vrhom, sem želela najti pot, ki na Bašco pripelje s Srednjega Vrha od kmetije Vavčar. Se mi je zdelo, da bo to lažje v kopnem kot v snegu in za takšno raziskovanje se mi je današnji dan zdel zelo primeren. Ob sončnem vzhodu sem bila že pri kmetiji Vavčar.

Pa mi ni bilo namenjeno tole raziskovanje; da se medved potika tod okoli in da se lovci zbirajo, da ga bodo, prav kakor včeraj tudi danes lovili in da res ni primerno, da sama hodim na Bašco. In še, da je precej predrzen tale medo, ker pride vse do kmetije, mi pove gospodar...

Mi ni bilo treba dvakrat reči, da se obrnem, le žal mi je bilo, ker so se Karavanke kopale v soncu, jaz sem se pa odpravila onkraj Save, v Julijce, le kam, tega pa še nisem vedela. Med potjo, do parkiranega avtomobila v vasi, sem se odločila za Slemenovo špico, tudi ker z gospo Kondicijo nisva v najboljši navezi in na nekaj sončka tam nad Vrati sem potiho vendarle računala, ampak to je bil račun brez krčmarja. Ves čas sem hodila v senci, gor grede je sneg škripal pod čevlji, in ob nekaj lepih razgledih sem se zadovoljila, da sem namesto raziskovalne ture, naredila sprehajalno.

Na Vršiču

Prihod na sedlo Vratca

... in pogled proti zahodu

Jalovec je blestel,

... jezerca so bila pod snegom

Z Jalovca pa na Rateške Ponce

Dobrač

Cipernik dela senco Planici, Kumlehki pa Pišnici

Osončene Karavanke nad Srednjim Vrhom

Greben Bavh, desno Kepa

Od Špika do Rogljice

Škrlatiške gore

Od Špika čez Lipnico na obe Ponci in Oltar

Gledalcu za primerjavo, meni za obujanje spominov na obisk Slemenove špice pred petimi leti. Ena čisto druga zgodba od današnje.

Včasih nas okoliščine prisilijo v spremembo načrtov in dan se izide v popolnoma drugačnega od načrtovanega. Pomembno je, da znamo iz njega potegniti tisto najboljše in da če že nismo navdušeni, smo vsaj zadovoljni. Kakorkoli, dneva ni več in nikoli več se ne bo ponovil niti pozabil.

Prisojnik

So vrhovi in so poti, kamor se vsako leto ali vsaj zelo pogosto vračam in so gore, ki jih često videvam od daleč ali blizu, na obisk pa se ne odpravim prav pogosto. Med slednjimi je zagotovo Prisojnik, ki je neupravičeno, in niti ne vem zakaj, potem, ko sem prehodila vse njegove markirane poti, skoraj celo desetletje ostal neobiskan. Danes sem zamujeno nekoliko nadoknadila in se v čudovitem jesenskem dnevu odpravila na vrh te visoke, obsežne, prisojne gore nad Vršičem.

Današnji cilj s pridihom jeseni

Ko se vračaš s ture in se z vršiške ceste še enkrat ozreš tja gor, kar
ne moreš verjeti, da si pred manj kot tremi urami stal
na najvišji točki - 2547m visoko 

Poti na vrh je veliko, današnja ne spada med najbolj zahtevne, prav lahka pa tudi ni. Imenuje se Grebenska in od izhodišča do vrha premaga okrog tisoč metrov. Popotnika popelje mimo Prednjega okna na glavni greben, ki je mestoma precej vitek, predvsem pa se v vršnem delu nekajkrat nesramno spusti in zopet požene navzgor, ko si že predstavljaš njegov konec. Nestrpnost pričakovanja blažijo širni razgledi na tri strani neba, katerim se na vrhu pridruži še četrta, za mene najlepša, in sicer na gore, ki jim kraljuje Škrlatica ...

Dan se pričenja nad Vršičem,

... vedno več ga je in sence so vse nižje.

Nesporen protagonist 

Pot pripelje mimo okna,

... razgledi vse višji in 

... tudi globoki.

Pot po grebenu

... ki se izteče na široko sleme ter po njem do vrha.

Da se je tura lepo zaokrožila in da so bili pogledi in razgledi nazaj grede nekoliko drugačni, se je sestop odvil po južnih pobočjih ob zadnjih pogledih na zlato v macesnih in kako je soncu uspelo posijati celo v dno Zadnje Trente. Še eden čudovitih in verjetno zadnjih kopnih dni, preživetih v visokogorju je bil sklenjen in bil je navdušujoče lep.