Prisojnik

So vrhovi in so poti, kamor se vsako leto ali vsaj zelo pogosto vračam in so gore, ki jih često videvam od daleč ali blizu, na obisk pa se ne odpravim prav pogosto. Med slednjimi je zagotovo Prisojnik, ki je neupravičeno, in niti ne vem zakaj, potem, ko sem prehodila vse njegove markirane poti, skoraj celo desetletje ostal neobiskan. Danes sem zamujeno nekoliko nadoknadila in se v čudovitem jesenskem dnevu odpravila na vrh te visoke, obsežne, prisojne gore nad Vršičem.

Današnji cilj s pridihom jeseni

Ko se vračaš s ture in se z vršiške ceste še enkrat ozreš tja gor, kar
ne moreš verjeti, da si pred manj kot tremi urami stal
na najvišji točki - 2547m visoko 

Poti na vrh je veliko, današnja ne spada med najbolj zahtevne, prav lahka pa tudi ni. Imenuje se Grebenska in od izhodišča do vrha premaga okrog tisoč metrov. Popotnika popelje mimo Prednjega okna na glavni greben, ki je mestoma precej vitek, predvsem pa se v vršnem delu nekajkrat nesramno spusti in zopet požene navzgor, ko si že predstavljaš njegov konec. Nestrpnost pričakovanja blažijo širni razgledi na tri strani neba, katerim se na vrhu pridruži še četrta, za mene najlepša, in sicer na gore, ki jim kraljuje Škrlatica ...

Dan se pričenja nad Vršičem,

... vedno več ga je in sence so vse nižje.

Nesporen protagonist 

Pot pripelje mimo okna,

... razgledi vse višji in 

... tudi globoki.

Pot po grebenu

... ki se izteče na široko sleme ter po njem do vrha.

Da se je tura lepo zaokrožila in da so bili pogledi in razgledi nazaj grede nekoliko drugačni, se je sestop odvil po južnih pobočjih ob zadnjih pogledih na zlato v macesnih in kako je soncu uspelo posijati celo v dno Zadnje Trente. Še eden čudovitih in verjetno zadnjih kopnih dni, preživetih v visokogorju je bil sklenjen in bil je navdušujoče lep.