Steze In Sledi: Mojstrovica

Ta teden sem prebrala, da imamo tudi Slovenci svojo planino Pecol... Seveda jo imamo, ne eno, celo več jih imamo, le njih lepot ne znamo na ogled postaviti ali kar je še huje, v svoji zaplankanosti, ker so tukaj in naše, jih ne znamo ceniti. Po vzoru o tistem boljšem sosedovem kruhu letamo čez severno ali zahodno mejo občudovat tamkajšnje gore, oboževat razglede z njih, in kar ne moremo prehvaliti divjih ferat in urejenih planinskih postojank do katerih pripeljejo še bolj urejene ceste, ali pa kar je še imenitneje, da se do (na) njih pripeljemo s takšno ali drugačno motorizirano napravo. Seveda se bo našel kdo, ki bo kar takoj udaril nazaj, češ naj vsakdo počne kar mu je ljubo in kjer mu je ljubo. Tudi to je res. Žalostno pri tem je, da pri tovrstnem početju naši domači biseri često ostanejo prezrti. Po krivici, po veliki krivici. Sem razmišljala, ko sem se pod vtisom čudovitih pogledov vračala z Mojstrovice, kako drugače bi se ji godilo, Mojstrovici namreč, če bi se nahajala kje onstran meje. Mogoče pa bi Slovenci zopet potrebovali kakšnega Joža Čopa, Jakoba Aljaža ali pa vsaj Juliusa Kugya, se mi je utrnilo, ko se ravno v teh dneh spominjamo obletnic povezanih z zaslužnimi gorniki iz preteklosti.

Mojstrovica se ne ponaša z višino, le nekaj čez 1800 m je visoka, tudi markiranih dostopov nima. Nekoliko se je že potrebno potruditi, da jo počastimo s svojim obiskom, njena travnata pobočja, ki se razprostirajo prav do vrha, pa omogočajo pašo živini, tako da ne zarašča. Nahaja se v stranskem grebenu, ki se na glavni karavanški greben pripenja na Kresišču, in ravno zaradi te odmaknjenosti so pogledi z nje še bolj posebni. Mene je očarala in zagotovo se vrnem jeseni, ko bo zažarela v zlatih macesnih.