Monte Coglians (2780m)

... zraste takole dobesedno iz trav, ki se razprostirajo po pobočjih Piz Chiadina nad kočo Marinelli.
 

Okolje do vstopa v obsežno gruščnato strmino, ki z vrha pada proti jugu, je precej raznoliko, predvsem pa prav nič podobno tej zadnji četrtini poti - niti po zahtevnosti niti videzu. Pot smo začeli pri koči Tolazzi in po travnatih pobočjih mimo planine dosegli sedlo, onkraj njega pa razgledno kočo Marinelli.

Ko se pot iz trav prevesi v grušč nas spremljajo povsem drugačni pogledi; navzgor in navzdol. Rožice so vse bolj redke, strmina od tu do vrha skoraj ne popusti. Tudi največ ljudi smo srečali in dohiteli prav v tem delu poti, nekateri med njimi so prav tukaj tudi odnehali. Strmina in vročina sta jih pestili, tudi 1450 m višinske razlike na poti ni ravno mačji kašelj. Nam je šlo dobro od nog, četudi se na grušču rado dogaja tisto o enem koraku naprej in dveh nazaj, no, je šlo pa potem ob povratku hitreje.

Veselje ob prihodu na vrh je bilo silno veliko; vsi smo prišli na vrh, tri četrtine ekipe sploh prvič v teh koncih in to kar na najvišjem vrhu Karnijskih Alp. Seveda so nas zamikali tudi zahtevnejši severni pristopi in zagotovo se bomo še vrnili, saj je bilo tudi tokrat tako, kot je običajno na nepoznanem vrhu, ko prvič prideš v goste; sosednji vrhovi so tako lepi in vabljivi, da bodo zagotovo deležni naših obiskov.

Razgledi na bližnje vrhove in doline med njimi so bili lepi, žal imen številnih vrhov (še) ne poznam, one daljne poglede pa nam je zastiralo precej nasičeno ozračje.

Sestopili smo po poti pristopa in navdušenje nad doživetim ni popustilo niti med dvourno vožnjo do doma. Zopet smo doživeli en nepozaben gorniški dan, ki se ga bomo vedno z velikim veseljem spominjali.

Krniške skale

Kadar se zgodi, tako kot konec minulega in začetek tega meseca, da dlje časa ne grem v gore, je nuja po obisku kakšnega vršaca res huda. Vedno, ko kmalu po izstopu iz Šentviškega predora, oko uzre Grintovec in sosednjo Kočno ter kmalu za tem še Storžič in Planjavo, se srce že veseli, v mislih pa se klobčič gorniških ciljev nekoliko zrahlja, da tisti najprimernejši v danem trenutku lahko stopi v ospredje. Tudi tokrat ni bilo nič drugače ...

O skalah nad jezerom sem brala, ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar precej pogosto odpravila na moja gorniška potepanja tudi čez mejo. Obisk je primeren tudi takrat, ko kondicija nekoliko upade in ni premo sorazmerna z željami v visoki gorniški sezoni. Mokrine in gore nad njimi verjetno bolje poznajo smučarski navdušenci, poleti pa je ta prelaz lahko izhodišče za številne ture ali pa samo popoldanski izlet. Nekaj vmes se je meni zgodilo pred dnevi z začetkom na Watschiger Alm.

Na vrh sem se povzpela po običajni poti, nazaj grede pa sem naredila še ovinek na razgledni Kammleiten. Svizci se oglašajo, ne pustijo pa se videti, kar pa ni veljalo za konkretnega gada kar sredi potke. Živina spokojno mulji travo, pozvanjanje njihovih zvoncev pa je enako prijetno za uho in dušo. Čudoviti pogledi na sam prelaz in gore onkraj njega se ponujajo že med vzponom, na vrhu pa se pogledi razširijo še proti vzhodu in severu.

Ponovno nad dvema dolinama

Že ob zadnjem obisku vrhov nad Ziljsko dolino je zahodna podoba Reißkofla v meni vzbudila občudovanje in zanimanje. Po teoretičnem spoznavanju s pomočjo računalnika doma, sem vedela, da je le vprašanje časa, kdaj se bom zopet namenila v tisti konec. Petkovemu povabilu se tako ni bilo moč upreti in tako sva bila danes dva, oba prvič, na obisku na tej lepi in razgledni gori. Megle so naju dohitele na približno polovici poti med planino Jochalm in vrhom in naju niso izpustile iz objema vse do vrha, kjer so se, četudi le iz vljudnosti, toliko razmaknile, da so pogledi segli do dna obeh dolin in vencev gora nad njimi ter tudi nekoliko dlje.

Ko se prvič pokaže vrh

... in križ na njem

Ko so se meglice šele odločale koliko temperamenta
bodo vložile v svoj ples

Reißkofel - mogočna podoba gore, ki jo kaže proti zahodu - takšna
mi je ostala v spominu iz ture na zahodne sosede

... katerih vrhovi so danes le čisto malo in na kratko pokukali iz morja.
V ozadju Lienški Dolomiti

Tudi najvišjim - Hohe Warte na drugi strani Ziljske doline, se ni godilo nič bolje 

Nad Ziljsko dolino proti vzhodu so se združevale v belo morje,

... v ozadju domače gore

Še najbolje se je godilo velikanom na severni strani; od Großglocknerja do Hochalmspitze na obzorju in vsem vmes, ki jih meglice niso dosegle. Pajčolani meglic na tej strani so našli svoj peskovnik nad Dravsko dolino. Lepo je bilo z vrha opazovati njihovo razposajenost.

Še dva približana - Hochalmspitze in 

Großglockner

V družbi se hodi hitreje, kot če sem sama, zato utrinkov z današnje poti ni prav dosti pa še meglice so jih skrivale. Tudi pot je deloma zahtevna in terja nekaj pazljivosti, je pa bilo precej obiskovalcev in čeprav sva bila zgodnja, sva jih kar nekaj tudi srečala,  ko so se že vračali. Lepa tura, ki bo vsekakor deležna ponovitve, seveda brez spremstva meglic.