Kako se po novem spleza na Lisco

Planinsko društvo Lisca Sevnica letos praznuje 110-letnico delovanja in v počastitev obletnice so zgradili in pred slabim mesecem odprli novo zavarovano pot iz vasi Cerje, ki se razprostira na njenem južnem pobočju. "Kratko in sladko pa še precej adrenalinsko za povrhu" bi lahko rekla za pot z okrog 300 m višinske razlike in dobrimi 120 m plezalnega dela.

Nisem ljubiteljica ferat, ali bolje rečeno, ne bi šla na gorniško turo z namenom, da preplezam neko določeno ferato,  je pa tovrstno znanje gibanja v feratah potrebno, ker zahtevni dostopi na določene vrhove gora, često zahtevajo obvladovanje tudi takšnega znanja. No, Lisca je izjema. Dolgo obdobje sem domovala v njenem naročju in se zna zgoditi, da bom še kdaj in njena pobočja in številne bolj ali manj ali celo nič markirane pristope poznam kot lasten žep in zato je bila tale današnja feratica dolžnostna.

"Ali bi šli jutri po ferati na Lisco," vprašam včeraj prijateljico Darjo. Se je kar strinjala in dogovoriva se za zgodnjo uro, ki jo zvečer nekoliko zamakneva, ker ferata je zahtevna, preberem jaz na spletu in ona izve, da mora biti skala suha, saj je povprečna ocena B/C, zadnji raztežaj pa celo D/E. Ni še prav veliko napisanega o tej novi poti, vendar dovolj, da se zaveš, da gre za res. Sem ter tja je kdo ne zmore, ali pa kdo z veliko znanja in izkušnjami napiše, da res ni za vsakogar. Vsekakor dovolj, da občutiš vznemirjenost in se "projekta" lotiš z zavzetostjo, resnostjo in odgovornostjo.

Darja suvereno začne, medtem ko jaz še fotkam opozorilno tablo

Me počaka

... in spusti naprej

... da ji pokažem, kako Sava objema kompoljsko polje, ki nosi ime iz Trubarjevih
časov, ker je to prvo večje polje, ki se razprostira pod mogočnim Kumom

Pripleza do mene in ob razgledih in vonjavah dišečih nageljčkov nekoliko oddahneva

Sledilo je resnejše in zahtevnejše nadaljevanje skozi žleb, nato precej zračno na polico pod previsom. Po pričakovanju Darja brez težav, jaz nekoliko počasneje, a vztrajno za njo.

Na polici se že slišijo glasovi gostov izpred Tončkovega doma in pred nama je le še ovinek okrog previsa, za njim pa poteg čezenj in težavnosti in zahtevnosti je bilo konec - za Darjo. Na koncu police se je bilo treba potegniti le kakšen meter in ob prvem poizkusu meni ni ratalo, spustim se nazaj na polico, nekoliko odpočijem roke in poizkusim znova. Ko je le še nekaj cm manjkalo do zadnjega klina, začutim drget napetih mišic v rokah in misleč, da mi ne bo uspelo, ponovno odneham. "Kaj delaš" zaslišim le nekaj metrov nad sabo. "Počivam utrujeni roki in menim, da ne bo šlo."  "Seveda bo šlo, spočij roki,  med tem pa ti jaz povem obljubljeni vic." In začne pripovedovati vic o dveh policajih, ki nista znala razlikovati svojih konj ..., od srca sva se nasmejali, hip za tem se odločno spopadem s tistimi zadnjimi metri z ono hudo oceno in se potegnem do nje. S smehom sva nadaljevali vse do Tončkovega doma, pa ne zavoljo vica, predvsem zato, ker sva pot zmogli in sva jo srečno zaključili. Sreča nama je sijala z obrazov tudi še, ko sva ob zasluženi pijači delali analizo ture.

Lepotica na vzhodu Martuljkove skupine

Martuljške gore, predvsem njihova severna podoba, ki se kaže nad Savsko dolino, napravi nepozaben vtis na slehernega gornika in odraža vse kar Martuljške gore so: visoki in ostri vrhovi dobesedno prebadajo modrino neba, mogočne stene padajo skoraj navpično, grebeni so divje nazobčani, grape strme in krušljive, balvani častitljivih starosti, markiranih poti z izjemo na Špik ni. Vse našteto jih dela nedostopne in tako v izjemnih razgledih uživamo v miru in samoti. Pred mnogimi leti, ko sem bila kar se gorolazenja tiče še povsem zelena, me je prijazen domačin  na Srednjem Vrhu podučil o imenih tega bogastva; vse od Kurjega vrha do Kukove špice.  Odlični opisi pristopov v Martuljško kraljestvo g. Tineta Miheliča ter dovoljšnja mera samokritičnosti pa so mi dali vedeti, da kaj več od Dovškega križa in Kukove špice, kar se najvišjih vrhov tiče, meni ne bo dosegljivo. Precej let kasneje se je zgodil še Oltar, tura nanj pa je bila začinjena s prebujenjem  v bivaku na Jezerih in pogledi na z jutranjem soncem obžarjene Rokave in Triglav.

Odkar sem napisala gornji odstavek je zopet minilo nekaj let in moji obiski v ta čudovit delček gorskega sveta se nadaljujejo. Nekatere vrhove, kot sta Škrnatarica in Velika Martuljška Ponca sem na novo obiskala, že poznane sem ponovila, mednje sodi tudi današnja lepotica Kukova špica, obstaja pa še niz skritih biserov, ki častilca te izjemne gorske skupine navdušujejo vedno znova in znova.

Le katera najbolj divja skupina na svetu premore toliko miline?

Zimska podoba skupine z nasprotne strani

Na poti na Veliko Ponco

Lepotec Špik

Proti vrhu Oltarja

Široka peč spada med najtežje dostopne vrhove Julijskih Alp

... skupaj z grebenom Škrnatarica - Dovški križ objema eno najlepših
 visokogorskih krnic, ki v sodobnem času sliši na ime Amfiteater

Na vrhu Dovškega križa,

Na vrh Škrnatarice si nekateri upajo tudi  brez vrvi

Prvi bivak v katerem sem prespala,

... da sem jutranjo kavo pila ob pogledu na severno Triglavovo podobo 

... in ožarjen greben Rokavov

Sestri Ponci prebivalcem Rut služita za sončno uro

Živahni Skočniki

Edinstveno Mahovje

Pod Gornjim Martuljškim slapom

Tukaj en svet kotiček

Megla na Frdamanih policah 

... in ta nad Šplevto

Grozeči oblaki nad grebenom Rokav - Škrlatica ob obisku Velike Martuljške Ponce

Trave pod Tičarico so strmejše kot je videti

Še ena skupinska, skrajno levo naš cilj - Kukova špica

Prijateljici še nista bili na Kukovi špici in na njun predlog smo včeraj turo doživele v popolni lepoti. Turo smo začele v grapi Črlovec, nato pa po mehki ter z iglicami in listjem posuti lovski poti, do prečne poti, ki pripelje do začetka odprte, strme in vse dišeče doline, ki se strmo vzpenja med Tičarico in Škrnatarico na levi ter Kukovo špico na desni strani. Tam je bil tudi prvi postanek namenjen odžejanju in kratkemu počitku. Dogajanju za našimi hrbti zaradi gozda nismo mogle slediti, se je pa vsake toliko gozd odprl, da smo uzrle, kako je jutranje sonce ugasnilo luno nad Cmirom in pordečilo vrhove onstran doline Vrata.

Vse dišeče pred začetkom strmine

Človek bi lahko kar obsedel ter vonjal in se čudil aranžmajem

Da je vzpenjanje po strmi in gruščnati grapi prijetno, ko sonce že zjutraj oddaja več energije kot večino dni skozi celo leto, bi bila seveda velika laž. Ko pa višinomer kaže, kako dobesedno kopnijo stotnije višincev pod našimi nogami in to na lasten pogon in ko sta sedlo Gulce in naš cilj nad njim, vedno bližje pa občutenja, ki nas prevevajo, dobivajo drugačne razsežnosti.

Pogled po strmi dolini navzdol 

Pod navpičnimi pečinami Škrnatarice

... in zelo posebnimi zgradbami na nasprotni strani, ki pripadajo našemu cilju

... proti sedlu Gulce

Tja gor bo treba. Pogled z Gulc na vršno zgradbo Kukove špice

Da ne bi bilo slučajno kakšne pomote; nazaj grede je potem, ko smo zelo previdno sestopile po zahtevnih delih poti in vmes zavidale domačinu vso gorsko svobodo, sledilo ekspresno, uživaško spuščanje do končne jutranje mehke in senčne potke, ki nas je pripeljala nazaj na izhodišče.

Vmes smo seveda vsaka po svoje doživljale vrh. Očarane nad videnim, zadovoljne nad doseženim in z željami po novih ciljih, ki so se nam kazali na vse strani, smo odvezale vsaka svoj šopek spominov na prehojene poti, med njimi tudi skupne. Po okrepčilu se je tudi utrujenost prekucnila tja dol globoko v krnico Za Ak, predale smo se užitkom lenarjenja, razgledom in seveda načrtom ... Aja, pa na slikce nismo smele pozabiti.

Res smo si naredile še en izjemno lep dan. Da bi le še veliko takšnih užile.

Eno s Triglavom

... in eno z Amfiteatrom v ozadju smo si zaželele

Amfiteater, zadaj Škrlatica, Visoki Rokav, Oltar 

Desno od Oltarja obe Ponci in Špik

... in čez Frdamane police ter Rušico in Rigljico do doline

Na Škrlatici se sveti križ, pred njo Greben DK - Široka peč

Razbrzdana Visoki Rokav

... in Oltar

Pogled v Za Ak 

Razbit greben proti Slemenu, zadaj Kepa