Dolomiti - Croda del Becco/Seekofel

Če je poleti vreme lepo in ni nobene gorniške družbe, grem pač v gore sama. To ni prav noben problem v domačih gorah, sem pa imela pomisleke, ko sem se prvič sama odpravila v Dolomite. Ni razlike, razen v dolžini poti, sem ugotovila, ko sem to storila prvič. Sem se ustavila kar na začetku, se pravi na severu, ob svetovno znanem jezeru Lago di Braies/Pragser Wildsee, bojda enem najlepših v Dolomitih. Res je lepo, dodatno pa ga ozaljša gora, ki se dviga nad njegovo južno obalo, Croda del Becco/Seekofel, ki sem jo imela namen obiskati.

Začetek poti je označen ob jezeru in čeprav vrh gore seže 2810 m visoko proti nebu, pot nanjo ni prav nič zahtevna, le nekoliko dolga. Če si zgoden, je precejšen del tudi senčna. V začetku se oziraš nazaj dol proti jezeru, višje gori pa očarajo predvsem različni pogledi na sam vrh.

Pogled nazaj dol s poti

... in naprej

po poti proti sedlu

... tudi med balvani 

Najprej do sedla Forcela Sora Forno, kjer gora že pokaže svojo vršno podobo

Tukaj pa že hodim po vršnem pobočju proti velikemu

... križu. In ker imam dovolj časa, saj bom prespala v koči, 

... se tudi malo pozabavam

Pogled na lepotico s sedla

Tale je s poti proti koči Rif. Biella alla Croda del Becco/Seekofelhutte

Razgledi z vrha so sila razkošni, na velik del Dolomitov,
žal jaz še številnih ne prepoznam, nekaj pač. Tre Cime,
M. Cristallo, Tofane, vrhove nad Alta Badia ...

Bližnja soseda na JV Croda Rossa/Hohe Gaisl

Na severu pa itak vso pozornost odvzame jezero, tako da so Zillertalske Alpe komaj opazne

Lago di Braies, več kot tisoč metrov pod mojimi nogami

Naslednji dan se vračam po drugi strani jezera, tako da je tudi jezero obkroženo. Lepo je bilo, pa saj je skoraj vedno, razen če dežuje. Takrat se s ture res vračamo manj veseli, kar pa se ob novih dogodivščinah hitro pozabi.

Dolomiti - tokrat iz vznožja masivov Sella in Sassonger

Pred dvema ali tremi leti, ko smo se potepale po Karnijskih Alpah, se nam je zgodilo nepričakovano povabilo na Piz Boe. Kar tako, češ, če smo že tukaj, pa se zapeljimo v Dolomite in tako mimogrede s pomočjo žičnice obiščimo enega razglednega tritisočaka. "Balkon Dolomitov" sem prebrala na prospektu pri blagajni za žičnico in bila zato tem bolj razočarana, ker smo prispeli v mrzlem in oblačnem ter vetrovnem vremenu, ki so se mu na vrhu pridružile tudi one ledene padavine. Posledično seveda brez kakršnih koli razgledov in premraženi, jaz pa z obljubo, da se nekoč že vrnem in se nanj povzpnem na lastni pogon ...

Ko sem letos načrtovala dolomitske ture, sem se mu zaradi tega dogodka namenoma izognila, iz skupine Sella pa sem med želene cilje uvrstila Cima Pisciadu z izhodiščem pod Passo Gardena. Ker je bil med cilji tudi Sassongher, ki pripada planoti Gardenaccia, ki se dviga na nasprotni strani doline, smo obe izhodišči poiskale istočasno in tudi turi opravile eno za drugo. Obe v krasnem vremenu, najboljšem razpoloženju in ob čudovitih razgledih.

Ko se s Passo Campolongo po cesti začneš spuščati proti naselju Corvara
te ta pogled prisili, da se ustaviš

... narediš fotko, čeravno imena lepotca ne poznaš, še najmanj pa si misliš,
da boš že naslednjega dne stal na njegovem vitkem vrhu. Sassongher mu je ime in

... idilično naselje Colfosco/Kolfuschg je izhodišče za njegov obisk

To pa je pogled iz istega kraja na skupino Sella in Cima Pisciadu, ki je bila
cilj naslednjega dne

Skupina Sella s Passo Gardena, zadaj osončena skupina Sassolungo

Ko z izhodišča ugibamo kje neki poteka pot na Sassongher, si je ne znamo predstavljati. Pa gre prav lepo in nezahtevno; sprva po zelenju med rožicami, nato zavije v skale in preči od leve proti desni čez kakšno grapco in po policah, čisto udobno do sedla in potem ob pomoči nekaj jeklenic do razglednega vrha.

Proti severu z bogastvom nad Alta Badia

Proti zahodu že omenjena planota Gardenaccia

Proti Marmoladi

... in Corvara v dolini

Colfosco in skupina Sella nad njim ter Sassolungo v ozadju

Nad krajem Colfosco se prične obzidje, ki se nadaljuje proti Pass Gardena in se imenuje Pizes da Cir. Ošiljeni vrhovi pritegnejo poglede že s ceste, najvišji pa se dviga  prav nad sedlom in se imenuje Gran Cir/Grosse Cirspitze. Je bil na sporedu in umaknjen z njega. Še pride na vrsto ...

Cima Pisciadu je bila s svojimi 2985 metri višine najvišji dosežen vrh v letošnjem poletju in edini, ki smo se ga lotile po zahtevni ferati. Vreme nam v nadaljevanju ni bilo več naklonjeno in tako smo cilje sproti prilagajale. Vstajale smo zelooo zgodaj, izbirale krajše ture, da smo bile okoli poldneva, ko so bile napovedane nevihte, že v dolini. Kljub temu smo nanizale nekaj lepih in o njih v naslednjih objavah, seveda vsem nevihtam pa kljub temu nismo ubežale. No tale je bila pa še lepa in sončna.

Poteka v čudovitem okolju

Slap ob poti

Nismo bile prve. Predhodniki so kazali smer

Malo pavze za razgled

Koča na obzorju, tukaj je možno ubrati lažjo varianto

... a me vztrajno nadaljujemo

Še čez most bo treba

... in nato sprehajalno do Rif.  Franco Cavazza al Pisciadu

Malo počitka pred nadaljevanjem. Vrh je še visoko

Pot pod noge, ni druge

Počitek na vrhu, tudi ta prija

Piz Boe in 

... nekaj snega po vršni planoti

Nad Passo Gardena

... in včerajšnji cilj 

Še fotka pred sestopom z vrha

... in slovo od gore nad jezerom