V deželi svizcev

Goro nad jezerom Wolayer See sem prvič uzrla pred nekaj leti prav od jezera.  Zelo posebna se mi je zdela vsa zelena in blagega videza med svojimi skalnimi sosedi, čeravno nič bistveno nižja. Doma kasneje ugotovim, da sliši na ime Rauchkofel, je visioka 2460m, da je z nje lep razgled prav na že omenjeno imenitnejše sosedstvo, predvsem severno steno najvišjega vrha Karnijskih Alp Hohe Warte/Monte Coglians in Wolayer Seekopf/Monte Capolaga, ki se kot vse "jezerske gore" ogleduje v jezerski gladini. Skratka zadosten razlog, da je ta zeleni imenitnež pristal na seznamu želja.

Rauchkofel z jezerske strani ...

Wolayer Seekopf/Monte Capolaga

Včerajšnji dostop se je zgodil iz avstrijske smeri, ko sva glavno prometnico skozi Ziljsko dolino zapustili in se usmerili proti prelazu Plockenpass/Passo di Monte Croce Carnico in potem v dolino Valentintal. Pot naju je vodila iz dna doline čez rožnate pašnike, ob potoku in snegu, malo tudi po njem, pod strmim severnim ostenjem, ki se z vrha Hohe Warte spušča proti omenjenemu prelazu. Nekoč naj bi bil to ledenik, ki kakor številni drugi v Alpah, izginja. Ob prihodu na prelaz Valentin Torl, ki najino goro povezuje z najvišjo karnijsko, sva pokukali tudi na nasprotno stran, proti jezeru, malček počili in potem zavili v kratko grapo, ki se je iztekla na pašnike pod vršnim delom Rauchkofla ...

Najin cilj pod oblačkom ni prav blizu

Šumenje potočka in žvižganje svizcev 

... naju je spremljalo skozi nebeško lepo pokrajino

... vse do sedla Valentin Torl, kjer prvič pokukava proti jezeru

Že v grapi sva slišali pozvanjanje zvoncev,

... nad prostranimi pašniki sva nato tudi že uzrli  križ na vrhu

Zaman sem iskala sledi ene ali druge ferate čez severno steno karnijskega prvaka

Tudi proti zahodu pogledi očarljivi

Celotno, res barvito pot, so naju spremljali svizci. Sva jih nekaj časa šteli, pa ni šlo, jih je bilo preveč. Nekateri so le svarili in opozarjali s svojimi žvižgi, drugi se pri svojem igranju in tekanju niso zmenili za mimoidoče, spet tretji so obedovali in se pri tem niso pustili motiti. Najbolj pa naju je presenetila družinica prav na vrhu, kjer nama je eden od članov dobesedno jedel iz rok. Veselje nad videnim je zasenčilo občutek za čas in že ob vračanju v dolino sva bili mnenja, da tokrat narava ni le šepetala, zelo, zelo lepo naju nagovorila.

Na skrajnem severu Dolomitov

Poletje letošnjega leta se je začelo v gorah, natančneje v Dolomitih. Nekoliko stresno na začetku spričo ugibanj o odprtosti meje z Italijo, oziroma Avstrijo in tudi vremenske napovedi so obetale vse od sneženja do lepega vremena. Zmagal je pogum, zgodil se je odhod in na celotnem potepu smo imele en sam deževen dan, na mejah pa kot, da koronavirusne bolezni ni nikoli bilo ...

Razgledni 2839m visok Durrenstein/Picco di Vallandro v Brajiških Dolomitih se je zgodil prav na prvi poletni dan. Iz doline je videti kot čisto pravi dolomitski velikan, s planote, kamor pošilja svoja južna pobočja in od koder vodi pot na njegov razgledni vrh, pa je njegova podoba zelena in cvetoča in oglašanje kravjih zvoncev zamre šele visoko gori pod grebenom. Nemara bi bila serpentinasta pot celo nekoliko dolgočasna, če ne bi tik za hrbtom, onstran cvetočih pašnikov na planoti Platzwiesen/Prato Piazza, v številnih odtenkih rdeče, ki sojih tokrat ozaljšale še zaplate snega, proti modrini neba kipela čudovita Hohe Gaisl/Croda Rossa, bojda najtežje dostopen tritisočak v Dolomitih. S pridobivanjem višine na naši poti je rasla tudi njena lepota, odkrivati pa so se začeli tudi številni drugi sosedje, bližnji in daljni, poznani in neznani, že obiskani ali še željeni, tudi  številni nedosegljivi, dokler na vrhu na dveh in pol straneh neba ne zavladajo dolomitski lepotci, na preostalih pa oni iz Visokih Tur.

 Pobočja Durrensteina po katerem vodi pot proti vrhu

Hohe Gaisl na nasprotni strani,

... višje se ji pridruži pogled na skupino Cristallo, proti zahodu pa na Brajiške Dolomite in naprej

Križ na vrhu Durrensteina 

Hohe Gaisl z vrha 

Sextenski Dolomiti

Tukaj daleč zadaj tudi Monte Pelmo in Civetta

Proti severu

Proti severozahodu tudi Muntejela de Sennes - nesojeni cilj naslednjega dne

Ko sem lansko leto z vrha Seekofel/Croda del Becco odvrnila pozornost od slikovitega jezera Pragser Wildsee/Lago di Braies, v čigar gladini se gora ogleduje na severni strani, je name v nasprotni smeri  močan vtis naredila obsežna visokogorska planota prepredena s potkami in okrog in okrog obrobljena z meni neznanimi vrhovi, saj sem takrat od bližnjih prepoznala le zgoraj omenjeno lepotico Hohe Gaisl, seveda z nasprotne strani od včerajšnje. Teoretična raziskava me je seznanila, da gre za visokogorsko planoto Sennes, ki je del obsežnega Naravnega parka Fanes-Sennes-Prags. Območje parka zajema najsevernejše dele Dolomitov, nekateri oboževalci Dolomitov jih uvrščajo kar med najprivlačnejše dele celotnega gorstva, tudi zato je bil obisk zahodne sosede Seekofela, Muntejela de Sennes med prvimi cilji junijskega obiska Dolomitov. Žal se ni izteklo po načrtih in smo prišle le do koče Munt de Sennes. Kljub temu je bil obisk planote popoln, vzpon na  Muntejele pa samo prestavljen, zagotovo ne za dolgo ...

Lanski pogled na planoto

Tokratno pot začnemo pri koči Ra Stua na istoimenski planini. Pozdravijo nas živali na paši, ki pozvanja z zvonci, žuborenje vode v gorskih potočkih, ki so zdaj stisnjeni med skalne čeri, takoj za tem pa se deltasto razlijejo čez zelene travnike, in rožice, ki v najrazličnejših združbah zaživijo svoje kratko življenje. Temno zelene smreke z redkimi macesni vmes obkrožajo pašnike, nad njimi se proti modremu nebu dvigajo gore. Človek bi lahko sedel dol, občudoval in se čudil, poslušal in bil radosten nad življenjem samim. In potem bi legel vznak in bi ves prevzet strmel v čudovitost narave, in toplo sonce, ki je naravi pravkar vdihnilo življenje, bi ogrelo njegovo dušo, nemir bi pregnalo iz nje in pozabil bi, da je želel nadaljevati svojo pot...

... Potem pa bi mu bilo žal, če ne bi nadaljeval po poti naprej in navzgor na planoto Sennes. V takšno pretresljivo lepo okolje se namreč izteče pot, ko pripelje na planoto do Rifugio Sennes.

Zavoljo mojega slabega počutja smo me pot nadaljevale, kot že rečeno, ne do končnega cilja, temveč le do Mount de Sennes nad katero se dviga Muntejela de Sennes. Kljub temu smo bile nad pohajanjem navdušene in si bile tudi edine, da je en obisk te obširne planjave v tako osupljivo lepem okolju zagotovo premalo.

Nad travniki planine Munt de Sennes se dviga Muntejela de Sennes

Vzhodna soseda Croda del Becco/Seekofel

Proti gorski skupini Lavarela

Hohe Gaisl/Croda Rossa in Cristallo

Ob povratku smo zakrožile po eno dolomitsko razglednico do jezera Misurina. Potep je bil sklenjen in v naše počitniško stanovanje smo se vrnile z željo, da se meni zdravje vsaj ne poslabša.