Na grebenu Naborjetskih gora

Na grebenu, ki deli Kanalsko dolino in dolino Dunje, sem bila doslej le enkrat, in sicer na njegovem najvzhodnejšem dvatisočaku, Poldašnji špici, ki je hkrati tudi najvišji vrh grebena. Od takrat je minilo že veliko let in vedno, ko sem z okoliških velikanov pogledovala tja čez, je pogled obstal še na sosednjih dveh dvatisočakih, Piparju in Dveh špicah ter nadaljevanju grebena proti zahodu, kjer se pred njegovim iztekom, le nekoliko manj visoko dvigata Vrh Dunje in Lipnik. Za njun obisk se je naša skupinica odločila danes, za izhodišče pa smo izbrali planino Poccet. Tura ni bila zahtevna, pot izjemno slikovita, razgledi pa zelo, zelo posebni, saj velikanov Julijskih Alp iz tega zornega kota še nismo občudovali. Za nameček so bili oviti v tančico meglic, kakor da jih je oblivala ena sama milina, kar jih je naredilo še bolj čarobne.

"Domače" gore nekoliko približane

... tukaj v družbi obeh prvakov Zahodnih Julijskih Alp

Nad meglicami Montaž in Viš

... ter približani silhueti obeh

Od Škrlatice do Strme peči

... in še nekoliko dlje

Vrhovi nad Mokrinami 

Za Krniškimi skalami Ankogel in Hochalmspitze

Zuc dal Bor

Pretekli teden obiskani Monte Cavallo

Nad oblaki tudi že obiskani vrh Monte Coglians 

Nad strmimi travami oba današnja cilja

Lipnik. Pod njegovim vršnim delom se je potrebno 

... spustiti po strmih travah do spodnje prečne poti in nato

... do sedelca, z njega pa  

... med rušjem strmo navzgor na vrh Vrha Dunja

Pogled po grebenu proti vzhodu

... in še nekoliko proti severu

Kot sem že uvodoma omenila, je bila prav pot, ki me je poleg pogledov najbolj prevzela in presenetila. Sprva se med mogočnimi smrekami in nežnimi macesni, med balvani in po grušču vzpne na sedlo ter zamenja severno stran z južno.

Kakor da bi se veselila prisojnih strmin in pogledov na fascinantno podobo Montaža onkraj doline, se vsa živahna ovija okrog številnih grap, med temnozelenim ruševjem, okrog skal ali tesno pod njimi. Vsa zala je njena obroba; iz zlatih barv zrelih trav ali vijoličnih šopkov rožic, ki že oznanjajo jesen, morda le biserov jutranje rose na listkih plahtice ...

In tam, kjer se pot izvije iz objema trav in je ne prekrivajo ter ni potrebe po povečani pazljivosti, pogled seže globoko po strmini navzdol proti Dunji, iz nje pa spleza skoraj dva tisoč metrov visoko po zahodni steni in divjem grebenu Montaža na njegov vrh. Le veter zmoti veličastnost videnega, ko vzvalovi visoke trave, ki se mu priklanjajo in s tem nenehno spreminjajo svoje barvne odtenke.

Miru in spokoja na grebenu nismo ogrožali in tale lepotec se nam je pustil kar nekaj časa opazovati. Ob povratku smo si bili edini, da se sem zagotovo še vrnemo.

Monte Cavallo

... sliši tudi na ime Konjski špik ali Rosskofel in se kot mogočna trdnjava razkazuje potnikom, ki prečkajo mejni prehod med Italijo in Avstrijo na Mokrinah (Passa Pramollo ali Nassfeld) in seveda vsem smučarjem, ki so jim ljuba številna smučišča v okolici. Pogled nanj me je vznemirjal z vseh okoliških vrhov, ki sem jih letos obiskala in le vprašanje časa je bilo, kdaj ga obiščem. Odločila sem se za vzhodni pristop in sestop po zahodnem grebenu in s tem turo lepo zaokrožila. Ker nanj pripelje poleg zahtevne tudi lažja ferata, zagotovo še nisem rekla zadnje besede, saj so me oblaki ravno na vrhu prikrajšali za one daljne razglede.

Podoba, ki jo kaže proti Mokrinam

S poti na Monte Zermulo

S poti na Creta di Aip njegova zahodna podoba

Z vrha Creta di Aip

Južna podoba v družbi Creta di Aip

In severni obraz s planine Winkel

Tja gor si ne upam 

Pot "alta via" na Monte Cavallo je slikovita in razgledna, velik del poteka po grebenu, zdaj po severni, zdaj po južni strani, med balvani in okrog skalnih konic, čez ozke škrbine, po travah in skalah. Precej strahospoštovanja pa sem čutila do grape, ki so jo nekateri predhodniki predvsem v mokrem opisali za sitno. Skala je bila tokrat suha, plezanje pa uživaško in vse od vstopa v grapo do vrha, so palice ostale v nahrbtniku.

Ob pogledu na grapo na levi strani sem si za hip zaželela, da se pot ne bi usmerila
tja, a sta poseka in potka skozi rušje moje želje izničili

Za žalovanje ni bilo časa; en rezek žvižg je mojo pozornost s poti preusmeril na greben 

Vstop v strmo grapo 

Njen osrednji del

In najbolj moker in zlizan del

Pogled navzdol na že prehojen del grape

... z Monte Malvuericom v ozadju

Grapa se izteče na travnato sedelce,

... odtod pa po grebenu naprej do oddajnika

Oddajnik že bližje

Na to travnato sedelce se pride okrog... 

... te leve skladovnice skal 

Po grebenu naprej, ko oddajnik 

... že gledam navzdol

Grebenska pot se izteče na prostrano vršno planoto

... z ostanki snega in zelo nizkimi oblaki 

Tudi najlepši pogledi so se mi ponudili med potjo, na vrhu le oni najbližji, ker so me oblaki prehiteli. Se včasih zgodi, da ni ne enih ne drugih, pred kratkim na Monte Sernio je bilo tako, ko je bila megla hitrejša od nas, ker ji ni bilo potrebno skozi ozek žleb. Ali ko se po nesreči izbrišejo vse slikce še preden se prenesejo na računalnik; na vrhu sosednjega Creta di Aip se nas je pred kratkim zbralo pol ducata Slovencev in od številnih posnetkov je ostalo le nekaj malega ...

Pester in slikovit je bil tudi sestop po zahodnem grebenu in čez sedlo Sella di Aip ter mimo številnih žičniških naprav in umetnih jezerc, kjer ni manjkalo niti turistov, do sedla Sella Madrizze in navzdol do mejnega prehoda, kamor se je čudežno prestavil moj avto z jutranjega izhodišča pri kasarni. Se ve zakaj imamo prijatelje.

Ker Monte Sernio in Creta di Aip iz zgoraj omenjenih razlogov ne bosta deležna objave, zapišem le, da sta bili obe poti izjemno lepi, družbi na obeh prav tako ter da jih bo seveda nujno ponoviti ...

Kako lepo je početi tisto, kar počneš z žarom in ljubeznijo in kako zelo sem hvaležna, da vem kaj je to tisto. Da bi le še dolgo bilo tako.

Na vrhu Monte Sernio je bila megla pred nami

... ker nas je v žlebu prehitela po desni

Pol ducata Slovenk in Slovencev se nas je zbralo na vrhu Creta di Aip, 

... potem, ko sta se puncam pridružila tudi moška.