Na grebenu Naborjetskih gora

Na grebenu, ki deli Kanalsko dolino in dolino Dunje, sem bila doslej le enkrat, in sicer na njegovem najvzhodnejšem dvatisočaku, Poldašnji špici, ki je hkrati tudi najvišji vrh grebena. Od takrat je minilo že veliko let in vedno, ko sem z okoliških velikanov pogledovala tja čez, je pogled obstal še na sosednjih dveh dvatisočakih, Piparju in Dveh špicah ter nadaljevanju grebena proti zahodu, kjer se pred njegovim iztekom, le nekoliko manj visoko dvigata Vrh Dunje in Lipnik. Za njun obisk se je naša skupinica odločila danes, za izhodišče pa smo izbrali planino Poccet. Tura ni bila zahtevna, pot izjemno slikovita, razgledi pa zelo, zelo posebni, saj velikanov Julijskih Alp iz tega zornega kota še nismo občudovali. Za nameček so bili oviti v tančico meglic, kakor da jih je oblivala ena sama milina, kar jih je naredilo še bolj čarobne.

"Domače" gore nekoliko približane

... tukaj v družbi obeh prvakov Zahodnih Julijskih Alp

Nad meglicami Montaž in Viš

... ter približani silhueti obeh

Od Škrlatice do Strme peči

... in še nekoliko dlje

Vrhovi nad Mokrinami 

Za Krniškimi skalami Ankogel in Hochalmspitze

Zuc dal Bor

Pretekli teden obiskani Monte Cavallo

Nad oblaki tudi že obiskani vrh Monte Coglians 

Nad strmimi travami oba današnja cilja

Lipnik. Pod njegovim vršnim delom se je potrebno 

... spustiti po strmih travah do spodnje prečne poti in nato

... do sedelca, z njega pa  

... med rušjem strmo navzgor na vrh Vrha Dunja

Pogled po grebenu proti vzhodu

... in še nekoliko proti severu

Kot sem že uvodoma omenila, je bila prav pot, ki me je poleg pogledov najbolj prevzela in presenetila. Sprva se med mogočnimi smrekami in nežnimi macesni, med balvani in po grušču vzpne na sedlo ter zamenja severno stran z južno.

Kakor da bi se veselila prisojnih strmin in pogledov na fascinantno podobo Montaža onkraj doline, se vsa živahna ovija okrog številnih grap, med temnozelenim ruševjem, okrog skal ali tesno pod njimi. Vsa zala je njena obroba; iz zlatih barv zrelih trav ali vijoličnih šopkov rožic, ki že oznanjajo jesen, morda le biserov jutranje rose na listkih plahtice ...

In tam, kjer se pot izvije iz objema trav in je ne prekrivajo ter ni potrebe po povečani pazljivosti, pogled seže globoko po strmini navzdol proti Dunji, iz nje pa spleza skoraj dva tisoč metrov visoko po zahodni steni in divjem grebenu Montaža na njegov vrh. Le veter zmoti veličastnost videnega, ko vzvalovi visoke trave, ki se mu priklanjajo in s tem nenehno spreminjajo svoje barvne odtenke.

Miru in spokoja na grebenu nismo ogrožali in tale lepotec se nam je pustil kar nekaj časa opazovati. Ob povratku smo si bili edini, da se sem zagotovo še vrnemo.