Najvzhodnejši dvatisočak Julijskih Alp

Še malo in leto bo naokrog odkar sem bila na Debeli peči. Le nekaj megleno-snežnih utrinkov sem ulovila takrat.
http://stezeinsledi.blogspot.si/2015/02/le-kaj-se-vidi.html, minil pa je tudi že skoraj cel mesec odkar sem bila na omembe vredni turi in po takšni dolgi pavzi se želje spremenijo v silno hrepenenje...

Na planini Zajavornik se je današnji cilj prvič prikazal. Že sama planina je slikovita, skupaj z ogrlico pokljuških snežnikov, ki rastejo proti modremu nebu pa zagotovo pusti vtis tudi izbirčnežem.

Prvi pogled na današnji cilj - na desni,

... hip za tem se pokažejo tudi stanovi na planini Zajavornik,

... s širšo okolico.

Mimo planine Lipance je vodila današnja pot, ki je tisto pravo zimsko podobo dobila šele na sami planini. Pogledi so že med potjo uhajali navzgor in navzdol, sonce je sijalo z neverjetno energijo za mesec januar, občasni sunki vetra pa so preganjali oblake, ki so s svojo belino, prav kakor zasneženi vrhovi, le še poudarjali modrino neba. Ne, hiteti se na takšen dan ne da, ker vseh lepot je toliko, da se jih na hitro naužiti ne da.

Blejska koča na Lipanci

Proti vrhu Debele peči

Ko se med potjo prvič pokaže Očak,

... pa Stolov greben tudi.

Grintavci so manj pobeljeni.

Na vrhu Debele peči sta bila danes tudi dva prav posebna obiskovalca,

... sta povedala, da se potepata tudi po svetu. Celo himalajske gore jima niso tuje.

Ob takšnem razkošju pogledov, kot jih na vse štiri strani neba nudi razgleden vrh, človek pozabi na čas in si želi, da bi kar trajalo. Verjetno vsakdo ne razume, tudi opisati je težko, kakšna občutenja prevzamejo dušo, ko stopiš na vrh in s pogledi objemaš bogastvo okrog in okrog. Pozabiš, da si morda žejen, da si na vrh pripotoval prepoten, da prsti otrpnejo, ker poleg tega kar odneseš domov v srcu, želiš odnesti tudi na spominski kartici. Tudi kadar nisi v družbi sorodne duše, prav lahko ždiš na vrhu neskončno dolgo, se čudiš stvarstvu narave, se mučiš s prepoznavanjem kakšnega manj poznanega vrha, se z očmi sprehajaš po vrhovih, ki si jih že prehodil ali si podrobno ogleduješ one, ki so v bližnjem ali tudi oddaljenem planu. Ja, tudi takšni so vmes, za katere veš, da jim nisi dorastel in pogledi nanje zato izvabijo celo kakšen vzdih, a že v naslednjem trenutku te zopet preplavi sreča in navdušenje ter se s hvaležnostjo zahvaljuješ, ne vem komu že, da ti je dano, da si tukaj, danes in zdaj...

Bogatija nad dolinami Vrata, Kot in Krma se na ogled postavi,

... od Dolkove do Kukove špice,

... od Škrlatice do Slemena,

... v nasprotno smer od Škrlatice do Rjavine,

... in čez Rjavino na Triglav

... in na pokljuške gore, ki strmo padajo v Krmo

... ter čeznje do gora nad Bohinjem.

Nekaj belega odeva so deležni le najvišji v Karavankah. Tukaj Stol in Begunjščica.

Čez Struško

... na Golico in Klek

... ter čez Dovško Babo 

... na Kepo

Nazaj na planini Zajavornik

Ob povratku se je sonce že poslavljalo. Zopet je minil en nepozaben dan, v mislih pa se že snujejo načrti za nove obiske gora. Da bi jih le bilo še veliko; takšnih pravljično lepih in globoko doživetih.