Prvi obisk grebena nad Jadranom

O lepotah Velebita, oziroma njegovih dveh nacionalnih parkih, Severnem Velebitu in Paklenici, je v zadnjih nekaj letih kar nekajkrat tekla beseda. Hoditi po gorskih grebenih in občudovati, kako se na obzorju stikata nebo in morje ali kako se je po končani turi čudovito osvežiti v morju in potem na večer posedati na terasi apartmaja, ki je le nekaj metrov oddaljen od morja, se je slišalo dovolj zapeljivo, da smo se odločili. Navdušenih obiskovalcev med "ludimi Slovenci" je menda vsako leto več, nas je bilo šest, večina nas je bila prvič. Vsak s svojimi pričakovanji in željami po spoznavanju izjemnih lepot, posebnosti in zanimivosti, o katerih smo se do sedaj le pogovarjali, smo se nastanili v Selinah natanko tisti dan, ko se je slabo vreme poslovilo in nastopilo obdobje suhega in (pre)vročega vremena.

Uvertura so bile enkratne Tulove grede, nadaljevali smo s Svetim brdom, ki je s 1751 m višine drugi najvišji vrh Velebita. Žal se nam je izmuznil obisk kanjona Male Paklenice, prav čarobno lep in proti pričakovanju nič zahteven pa je bil sprehod skozi kanjon Velike Paklenice. Bojda je pri prvem obisku nacionalnega parka Paklenica obvezen obisk njegovega najzahodnejšega dela; Bojinca in njegovega najvišjega vrha Bojin kuka in seveda zato ni smel izostati. Ker smo v povprečju stari več kot šest križev, smo si morali kdaj pa kdaj tudi oddahniti; ne tako, da bi poležavali na plaži, le našo lastno pogonsko energijo so nadomestili naftni derivati in deležni smo bili novih doživetij. Reka Zrmanja, ki je v času našega otroštva nosila naziv Rio pecos in po kateri so se prevažali indijanski kanuji, Winnetou pa je v njej preživel tako, da je dihal po slamici, je bila večkrat na sporedu. Najdlje smo se napotili do atraktivnega izvira reke Cetine, izvira iz preko sto metrov globokega jezera, kjer smo v istoimenski vasi naleteli tudi na cerkev iz 9. stoletja, ki velja za najbolje ohranjen sakralni objekt na Hrvaškem iz tega obdobja. Iz smeri Knina smo se do tod pripeljali kar po Napoleonovi cesti ob rečici Krčić, ki v slikovitem slapu pada več kot dvajset metrov globoko in se reki Krki pridruži hip za njenim rojstvom. Cesta rečico Krčić prečka po več kot dve stoletji starem Napoleonovem mostu, ki ga domačini imenujejo Kranjski most, saj je delo slovenskih mojstrov. V nadaljevanju smo ujeli lep pogled na v globok kanjon ujeto Krnjezo, ki svoje kratko kanjonsko življenje podari Krupi. Krupa se izliva v Zrmanjo, poleg izvira smo si ogledali njen najlepši del toka; Kudin most, ki naravnim ujmam kljubuje že dvesto let nas je vse fasciniral, številni slapiči nad njim pa očarali...

Ob koncu smo si od vsega lepega prevzeti obljubili, da se jeseni vrnemo. Strnili smo komaj prve vtise in spoznali le en majhen delček divje narave, ki nam jo je bilo dano videti, mnogo, mnogo več pa je je ostalo neodkrite.
In na koncu, kar ni nepomembno; skupne poti, ki smo jih prehodili, bodo za vedno skupne, tudi ko in če jih bomo naslednjič prehodili sami ali v drugi družbi in spomini nanje nam bodo ostali za vedno...