Po zlato na Španov vrh

Vsako leto, preden se narava v belo odene, macesni v zlatu zažarijo. Ne traja prav dolgo in kaj lahko se zgodi, da zlato s krošenj dreves spolzi in se na tleh v prvi sneg potopi. "Le kaj bom našla," sem se med potjo v macesnov gaj spraševala. "Morda pa le ne bom prepozna in vsaj še toliko najdem, da vsaj za spomin domov vzamem," razmišljam. Tudi zaobljubim se gredoč, da če le ne bom prepozna in mi uspe na spominski kartici kaj domov prinesti, pošljem prijateljem, za katere vem, da jim letos ni dano, da bi si bleščave zlata nagledali od blizu. In sem našla, se jih silno razveselila in hitela, zelo hitela, da mi jih megla ni pred očmi vzela...

Ko sem se povzpela na vrh Španovega vrha, jih je megla začela zakrivati. Če bi bila le kakšne pol ure bolj pozna, bi bila prepozna. Od navdušenja nad lepimi pogledi prevzeta, sem se odločila, da jih ne delim le z omenjenimi prijatelji, temveč jih podelim kar javno. Morda pa še koga razveselijo, mu polepšajo večer ali pa le popeljejo v spomine?