Pot, ki to sploh ni

Današnja pot na Škrnatarico me je bolj kot na moje dosedanje obiske gora v Martuljkovi skupini, spominjala na pristop na kakšno goro v osrčju Trente. Izjemno strme travnate vesine so se poganjale s terase na teraso, vmes pa so se vrstile gruščnate grape, ki jim ni bilo videti ne začetka ne konca in v katerih so se skoraj brez izjeme sledi predhodnikov ali vsaj gamsje stečine izgubile. Bolj ali manj široke gredine so često vodile precej izpostavljeno nad ničemer in stopnjevale napetost, ker se prav nič ni vedelo kaj te čaka za robom. Skoki in pragovi, na katere se je bilo treba povzpeti ali jih obiti, so dajali lažen vtis neprehodnosti, razen poslednjega s škrbine tik pod vrhom, ki ga večina gornikov spleza zavarovanih z vrvjo. Sva pa danes naletela - tudi tokrat sem bila v Martuljku z bratom Janezom - na kar nekaj živih bitij; poleg gadov in gamsov ter lepega orla, tudi na ljudi.

Skratka: strmo in travnato, gruščnato in rušnato, vmes pa rožnato dehteče.

Lepo v sklade naloženo in ograjeno a gamsu nič mar, da ne bi mogel do svoje družine ali orel do svojega stolpa.

Ponekod sneženo in občasno megleno,  skalnato in pod grebenom spet vse cvetoče.

Zelo živahno tik pred vrhom, navdušujoče, osrečujoče in razgledno na vrhu. Da bi le še mnogokrat bilo tako.

Jerebikovec - kratko, strmo, razgledno

Do Mojstrane, izhodišča tega razglednega vrha, ki je najvišji vrh Mežakle, je od mojega novega doma manj kot deset km vožnje in samo dve uri vzpona. Torej, če si želim tako kar zelo od blizu spogledati z Očakom in njegovo druščino, si to lahko privoščim praktično kadarkoli. Ta podatek je fascinanten, ker doslej je vsaka vožnja v Julice in nazaj trajala ogromno časa, predvsem pa polovico rezervoarja goriva in precej evrov za polnjenje le-tega. To nedeljo nisem izbrala le ravno prav razglednega balkona, pogledom in razgledom je bilo naklonjeno tudi vreme. V zimskih razmerah sem bila na tem kopastem vrhu prvič,  v letnih razmerah pa enkrat v prejšnjem stoletju. Pot je še vedno, kot je zapisal g. Mihelič, speljana premočrtno, po mojem mnenju za primer nenadne megle nekoliko pomanjkljivo markirana, poleti je verjetno tudi prijetno hladna. Ponudi nekaj razgleda; pri klopci in na sedlu, ko strmina nekoliko popusti. Pogledi z vrha, ki gosti tudi pravi bivak, so verjetno največkrat namenjeni Triglavu, meni pa vedno znova uhajajo proti Martuljkovi skupini. Tako zelo skrivnostna in nedostopna. Vrhovi na katere se še nisem povzpela mi vzbujajo strah in spoštovanje, radovednost in hrepenenje, občudovanje in zaobljube, da se vsaj na nekatere zagotovo povzpnem... Oni drugi, ki pa so mi  poleg povabila, nudili tudi že gostoljubje, no z njimi se pozdravim bolj domače, bližji so mi, kakor ko se razveseliš prijatelja, ki ga že dolgo nisi videl, čeprav ti je ljub.

Zatrepi dolin Vrata, Kot

in Krma segajo do vznožja sten velikanov.

Med Dolkovo in Kukovo špico nad dolino Vrata. Najvišja in edina markirana je Škrlatica. Z martuljškim grebenom se povezuje z nazobčanim grebenom Rokavov. Njihov sosed, le od redko kje viden in krušljiv Oltar se obrača proti najlažje dostopnima v skupini Dovškemu križu in Škrnatarici. Onstran sedla Gulce pa niz velikanov zaključuje lepotica Kukova špica.

Lepotec Razor. Med njim in Dolkovo špico Dovški Gamsovec.

Stenar pada v Vrata.

Onstran prelaza Luknja pa sam Triglav.

Tukaj  v družbi Rjavine in Cmira.

Iznad gorenjske megle se dviga

prvak Karavank

ki svoj zahodni greben pošilja proti Dovški babi in 

in prvi dami Karavank Kepi,

tukaj z Dovjem v naročju.