Med smrekami na Jelovici II

"Ali na Ratitovec, Blegoš ali ponovno na Jelovico," se sprašujem zjutraj med pripravljanjem nahrbtnika. "Se odločim med potjo" si rečem in že med vožnjo po avtocesti obžalujem, da se nisem odpravila nekam proti zahodu. Karavanke od Stola naprej so bile namreč v oblakih, od Golice proti zahodu pa so žarele v soncu. Ko med vožnjo skozi dolino Lipnice za seboj na levi zapustim razvaline Lipniškega gradu in nato še Slovenske Benetke, kakor se zaradi številnih vodnih kanalov in mostov imenuje Kamna Gorica, mi je že jasno, da z razgledi to dopoldne ne bo kaj prida. Zapeljem se na Jamnik, pozdravim že znano cerkvico in se odpravim - ponovno med smrekami, tokrat proti Vodiški planini.

Pot se na začetku zažene v strmino in že po četrt urni hoji postane snežena. Močan veter šumi, kaj šumi, hrumi med vrhovi smrek, da le te glasno ječijo. Občasno potihne. Takrat slišim enakomerno škripanje snega pod nogami, kakšen globok "kra, kra" ali komaj slišen "čiv, čiv".
Zaradi vetra z dreves padajo suhe vejice, storžki, iglice, krpe mahu. Kadar se pot bolj približa robu planote, moč vetra še naraste, jaz pa si želim, da bi razgnal oblake in bi med smreke posijalo sonce. In je.

Robovi planote se strmo lomijo navzdol, tam pa, kjer se sonce upre in je sneg ravnokar odlezel, se kaže pomlad.

Na razgledišču se je veter tako neusmiljeno zaganjal, da mi je komaj uspelo pokukati navzdol. Še nekajkrat sem se povzpela na rob, misleč, da so se oblaki kaj razmaknili. Pa se niso in so zato posnetki Gorenjske s KSA v ozadju proti vzhodu in Karavankami proti zahodu, bolj klaverni.

Ob prihodu na planino Vodice me je presenetila količina snega in razveselila zakurjena peč v notranjosti koče. Seveda je pozdrav veljal več stoletij stari lipi in še nekaj lepega se sramežljivo skriva zadaj na fasadi.

Številni pomniki izpred sedmih desetletij in več, obeležujejo tragične dogodke, ki jih je bilo po teh gozdovih vse preveč. Nekatere med njimi sem našla tudi jaz.

Ko sem nazaj grede pod snegom iskala skalo, na kateri je zapisano, da sem bila nekaj nad 1300 m visoko, je z vso naglico mimo mene zdirjala lisica. Nisem prepričana katera se je bolj ustrašila. Nadaljevala sem brez odkritja in v dolino prispela, ko je nebo postalo modro in je sonce sijalo na stisnjeno Kropo z Begunjščico in Dobrčo v ozadju. Pa sem le dočakala, čeravno sem morala dolgo čakati.

 

Smreke na Jelovici

Kako in zakaj so nastala naselja pod obronki Jelovice smo se pred pol stoletja nekaj malega naučili v šoli. Zgodovinski zapisi pričajo o resnem razmahu fužinarstva od 16. stoletja dalje, več stoletij pred tem pa je na območju Jelovice poznano tako imenovano gozdno železarstvo, ki je zamrlo proti koncu srednjega veka. Pogoji za nastanek fužin so bili poleg železove rude še voda in pa seveda les. Izhodišče današnjega potepa po Jelovici je bila Kropa, ki je bila tipično fužinarsko naselje, čigar zlata doba je trajala do 18. stoletja, potem pa začela usihati do dokončnega propada ob koncu 19. stoletja. Vodna moč Kroparice je služila potrebam fužinarstva, bojda pa je tudi naselje dobilo ime prav po njej. Mestoma je bila močno spenjena, kakor bi zavrela "v krop", od tod njeno ime in ime Krope. Nekdaj je na Jelovici rasla predvsem bukev, ki pa so jo izsekali za potrebe pridobivanje oglja. Na novo so, zaradi hitrejše rasti, pogozdovali s smreko. Dolg uvod je bil potreben zato, da vemo, zakaj danes na Jelovici prevladujejo smrekovi gozdovi. Zakaj so pa pod smrekami nastanjene zelo številne družine gob, pa morda izvemo ob kakšni drugi priliki.

Ob obisku Jelovice se ne sme spregledati vasi Jamnik, ki je ima dobila po domačinih, ki so v "jamah" kopali železovo rudo. Predvsem pogled na cerkev sv. Primoža in Felicijana, ki se kot podružnica v freisinškem urbarju omenja že leta 1501 in ki stoji na vrhu nad vasjo z zavidljivo kuliso, je izjemen. Fascinanten pogled od cerkvice na gorenjsko ravnico in vršace nad njo pa se je kot motiv pojavljal že v času, ko so se še pošiljale razglednice ...

Nad cesto, ki se usmeri proti Dražgošam, pozornost nase pritegnejo pečine, ki skoraj navpično padajo izpod vrha Bele peči, ki je bila danes najvišji cilj. Vabilu klopce na njenem vrhu v popolnem brezvetrju in toplem pomladanskem soncu, se ni dalo odreči. Pogledi pa so odtavali čez bližnje hribe pod posebne oblake, ki so zakrivali vrhove tanajvišjih v KSA.

Klopc je bilo danes vsepovsod na pretek in kot se spodobi, razgledi z njih nadvse privlačni; naslednja je na Bičkovi skali, sledi pa ona z Dražgoške gore.

Sedanja Jelovica ima status posebnega varstvenega območja, in sicer zaradi ogroženih vrst ptic, redkih živali, med njimi sta občasno celo medved in ris ter pomembnosti visokih barij, kjer rastejo rastline, ki so se prilagodile življenju na revnih tleh. Žal zaraščajo tudi pašniki, ki se najprej spremenijo v grmičevje, kasneje v gozd.

Čeprav je bilo na delu poti potrebno nadeti krplje, so prvi znanilci pomladi, sonce in toplo vreme danes naznanjali skorajšnjo pomlad.
Zopet en lepo preživet dan.