Čez Gradiško Turo k Abramu

Ob nedavnem obisku onega višjega in razglednejšega dela nanoške planote je zopet oživela želja po krožni poti, in sicer čez Gradiško Turo do Turistične kmetije Abram, nazaj pa čez Konja in mimo Miklavževe cerkvice na izhodišče. Gori, doli in zelo naokoli, bi rekla na hitro, potem ko sem jo danes prehodila. Ampak potke so pa izjemno lepe; skozi drevorede vseh odtenkov zelene so speljane, zdaj kamnite in obdane z balvančki, ki jih tu in tam prerašča mah, zdaj vse mehke z iglicami postlane ali v debele plasti listja odete ... Ene in druge z rožicami obrobljene, samotne, neobljudene in ozvočene z žgolenjem ptic, ki ne potihne niti ob solo izvedbah kukavice in detla. Vreme fotografsko danes ni bilo idealno, veter pa je vršal le v onih najvišjih krošnjah in še to samo občasno. Skratka, uživaško na celotni turi; še preden začetek feratice poskrbi za dodaten adrenalin, si že na onem lepem in razglednem grebenčku in takoj zatem že preide v lažji svet. Kljub njeni kratkosti pa  na vrhu ob razgledovanju že prija posedeti, še zlasti če se med vsebino v nahrbtniku skriva tudi ona črna in vroča razvada. Nadaljevanje je samo še brezskrbno pohajkovanje, občudovanje in čudenje ter obljubljanje samemu sebi, da pa je res večkrat treba slediti svojim srčnim željam.

Toliko lepega se je na ogled postavilo, da sem bila ob sestopu s Konja prepričana, da sem zgrešila odcep za cerkev in Gradišče in da bom vsak čas v Podnanosu. Ko sem se v mislih že ukvarjala na kakšen najkrajši način se bom od tam prestavila v Gradišče, sem ga zagledala, smerokaz namreč. V dopoldanski naglici, ko sem se zelo na hitro odločila za tale današnji potep, je zemljevid ostal doma, Google pa mi je tudi nekoliko prej pokazal, da sem bistveno bližje Podnanosu kakor Gradišču ..., očitno se mi je le sestop zdel predolg, predvsem pa je potekal v nasprotno smer in ne proti Vipavi. Vsi omenjeni pomisleki so bili popolnoma odveč in tudi zaključek ture je bil odličen. Pri Miklavževi cerkvici popijem zadnjo vodo in ožmem termosko s kavo, med drevjem še enkrat zagledam vrh Gradiške Ture. Do avtomobila od tod ni bilo več daleč, je bil pa tudi že čas, saj so se oblaki začeli gostiti, njih barva pa tudi ni bila prav nič všečna.

Nanos

Vandrovci ob koncu leta sprejmemo plan pohodov za naslednje leto in le višje sile nam včasih preprečijo, da ga v celoti ne realiziramo ...

Včerajšnji obisk planote Nanos, natančneje 1262 m visoke, razgledne Pleše, je bil že enajsti letošnji po vrsti. Že takoj na začetku leta smo se na Rožnovenski poti priporočili vsem, ki imajo kaj besede pri kreiranju vremena, tako da nam le-to izjemno služi in smo pri realizacija plana pohodov čisto v socialističnem duhu, kar pomeni čez sto odstotni. "Da ni mogoče", morda pomisli kdo. Seveda je, ker planiranim turam občasno dodamo tudi kakšno ne planirano.

Iz Razdrtega je med drugimi na vrh Pleše speljana tudi strma pot, ki je simpatično pokončna in sprva poteka skozi gozd, višje pa ob vse obširnejših razgledih med pečinami, ki so ozaljšane z rastišči raznovrstnih rožic. Celo tako se izpostavi in postavi pokonci, da je sem ter tja potrebna kakšna jeklenica, tam pa, kjer je med skalami prostora za nekaj prsti, so se včeraj med travami razkazovali nasadi modrih perunik, zadaj, za zaprto Vojkovo kočo, tudi nasad cvetočega čemaža.

Lažno sporočilo glede odprtosti koče na začetku poti

Pri koči je seveda sledil počitek in ker je bila le-ta zaprta, so med udeleženci zaokrožila okusna, raznovrstna poživila kar iz nahrbtnikov, vmes pa smo se precej glasno strinjali, da so k sreči napovedano vročino omilili oblaki, ki so nas sicer prikrajšali za nekaj razgledov, a tudi kar precej znoja. Tik pred vrhom pa nas je celo pozdravila burja, da smo na lastni koži občutili, kako se godi kraškim pršutom. Pred sestopom čez travnike, po grebenu v smeri Vipavske doline, koder so nekoč pasli, smo seveda ob informativni tabli in spominskih obeležjih tudi malček obogatili svoje vedenje o zgodovini in zakaj je Nanos uvrščen v projekt Natura 2000.

 

Nekoliko pred cerkvijo Sv. Hieronima smo se usmerili nazaj v smer Razdrtega in prečili razgledna in strma pobočja, dokler nismo ponovno prispeli na mehko pot v objemu gozda, ki nas je čez ogromno poseko in mimo izhodišča pripeljala do osvežilne in krepčilne rumeno-zlate hrane, ob kateri analiza razmer na pohodu, vedno pridobi na dodani vrednosti.