Naj se vrnem na jutranji začetek v Mačah. Pot poznam in ko se po prve pol ure hoje postavi precej pokonci, ne popusti kar lep čas. Veselim se prihoda na grebenček, saj tik pod njim strmina poneha in potka postane prav lagodna vse do zadnjega križišča, ko zavije levo in ko se zopet ustrmi. Pot je bila mokra od nočnih padavin, megle so se spuščale in dvigovale in ko pustim potok za seboj, slišim res samo še jutranje petje ptic in svoje korake. Nič se ne ustavljam, vem da ta gozdna uvertura traja skoraj do hiške na Dolgi njivi. Se pa gozd v tem letnem času na celotni poti spreminja; spodaj prevladuje svetlo zelena barva komaj rojenih listkov na bukvah in temnozelene vitke in visoke smreke so kot okras tej mladosti. Višje je mladega zelenja vse manj, ker je manj bukovja in ker še ni zazelenelo, tod bi bilo moč uzreti nebo, če ne bi bilo megle. V nadaljevanju bukovje premine, smreke postanejo nižje, nekako okorne, kot bi bile od neprijaznega življenja na gozdni meji utrujene, za družbo pa dobijo ruševje s kakšnim še golim macesnom vmes. Podobo tik pod hiško že ozaljša kakšen sončni žarek. Pri hiški vedno rada posedim, tudi pozimi, ker prija počitek po skoraj tisoč višincih in tudi pogledi proti ciljem in dolini se odprejo ..., kadar se. Tokrat se je občasno odprlo proti zahodu, proti vzhodu in mojemu cilju ter nad Gorenjsko pa so megle vztrajale.
Časa sem imela dovolj, zato sklenem nekoliko dlje posedeti in počakati kdo bo zmagal v tekmi med soncem, meglo in vetrom. Slednjemu je uspelo razpihati meglo, boj med njim in soncem pa se je ponavljal tekom celega dne in ko so mu na pomoč priskočili še oblaki je bila mešanica popolna, ampak za izvedbo zamišljene ture ne usodna. Nočni poprh snega je skopnel že do Cjanovce, nadaljevanje proti Srednjemu vrhu in čez Mali Grintavec ter povratek mimo Doma na Kališču pa sta minila v sproščenem pohajkovanju in razgledih, ki so bili vse od mrčastih do onih izjemnih in poleg občasnih močnih sunkov vetra meni ni bilo pogodu le še preveč ljudi na poti od Kališča navzdol. Sem vzela v zakup za krožno turo, bila čisto strpna in razumela, da so si številni ljudje po dolgi pavzi na praznično nedeljo zaželeli v kraljestvo Storžiča. In prav smo imeli vsi, za sebe pa lahko trdim, da sem neskončno uživala, domov sem se peljala z zahvalo goram za še eno čudovito doživetje.
