Struška

V zadnjem tednu sem se potikala po pobočju Struške. Kar trikrat sem šla, vedno iz drugega izhodišča. Pred zadnjim sneženjem se je dalo brez krpelj, potem nič več in tudi tako visoko ne, ker je nevarnost plazov precejšnja. Sem ter tja sem srečala kakšnega turnega smučarja, v glavnem pa mir in tihota.

Z imenom Struška sem imela kar nekaj težav. Struška se dviga  severno nad Javorniškim Rovtom med sedloma Kočna na zahodu in Seča na vzhodu. Bi rekla, da se vriva med dve bistveno bolj poznani skupini v Karavankah - med skupino Golice in skupino Stola. Domačini ji pravijo kar Belska planina, Belska planina pa se imenuje tudi planina, ki se razprostira zahodno od najvišjega vrha, ki sliši na  ime Veliki vrh in je visok 1944 m. Ta ista planina pa naj bi bila poznana tudi kot Svečica, oziroma tako se imenuje njen osrednji del z lepo novo planšarijo. Spominjam se še stare koče in ogromno avrikljev v skalah pred njo. Naj povem še, da se vzhodna  soseda, ki že pripada Stolovemu grebenu, imenuje Belščica, pa mi zato malček zmede ne gre zameriti.

Pogledi na Julijce so podobni onim s Stola ali Golice, na sever prepada zelo razdrto in navpično, pogledi pa sežejo daleč onstran Drave. V karavanškem grebenu pa nedvomno največ pogledov pritegne Golica.

Zimska Struška

Planšarija na planini Svečici

Veter dviguje sneg nad Golico

To pa je razkošje pogledov

Stan na Pustem Rovtu  je že v senci

Tukaj je bilo treba narediti obvoz

Drevje je tega dne ječalo pod težo snega

Črni potok ni zamrznjen

Nazaj grede je imelo sonce že moč

Takole veter pomete

... gradi

... se gre tudi umetnika

Uživam, ko delam gaz

Roblekov dom na Begunjščici

Vedno kadar potujem skozi naselja, ki nudijo lepe poglede na gore, se sprašujem, v kolikšni meri se prebivalci sploh zavedajo, v kako lepem okolju živijo. Skozi take čudovite kraje v nederjih Karavank in s pogledi na najvišje slovenske vršace, sem  se peljala tudi danes. Če samo omenim slavno gostilno še bolj slavnega muzikanta in razvaline gradu Kamen, ki ima Begunjščico za kuliso, bo že dovolj, da bo vsakdo prepoznal Begunje. Grobišče in spomenik talcem nas opomni na čase, ki naj bi se nikoli več ne ponovili, več stoletij stara cerkev Sv. Petra, ki se razgleduje po dolini, pa je bila zgrajena v obdobju, ko so po naši lepi deželi ognji po okoliških gričih oznanjali, da se jim približujejo nevarni plenilci.

Pot na Roblekov dom poteka skozi Drago, na začetku ob potoku Begunjščica in v dobri uri pripelje na planino Planinico, v nekaj nadaljnih minutah pa na Poljško planino.

Planina Planinica

Poljška planina

Poljška planina se nahaja pribljižno na polovici poti, pot od tod dalje  poteka večji del  po gozdu. Ko se le ta razredči, nad seboj že uzrem Roblekov dom, vso pozornost pa v hipu namenim vršacem, ki se bohotijo onstran Save.

Tik pred iztekom gozda

Edina klopca, ki ni bila s snegom zasedena, je samevala samo takrat, ko je Tina vozila drugi slalom in zmagala. Prijazna koča je ob koncih tedna  odprta, med tednom pa se obiskovalci vpisujejo v knjigo. Za petnajst pohodov bodo spomladi ob priložnostni prireditvi nagrajeni. Ni kaj, vzpodbudno za  petnajst tisoč prehojenih višinskih metrov. Spet en lep dan v naših lepih gorah.

Stol

Rudnica

Za hribčke si je poleti škoda čas  "uzet". Eden takšnih, po krivici zanemarjenih, je Rudnica, ki skupaj s Senožetmi in Šavnico deli Bohinjsko dolino na spodnjo in zgornjo. Pri izteku Bohinjskega jezera se združita. Pomembnejša Spodnja Bohinjska dolina se razteza do Bohinjske Bistrice, ki je največje naselje v dolini, Zgornja Bohinjska dolina pa se razprostira neposredno pod obronki Pokljuke od vasi Stare Fužine do Jereke. Med obema pa moj današnji cilj. Takole je Rudnica videti nad vasjo Brod, ko neštetokrat hitimo proti "višjim" ciljem.

Na vrhu je bilo danes malo pohodnikov, ni pa vedno tako, kar pričata vpisna knjiga in žig. Tudi prijetna klopca, ki je bila danes žal zasedena, nudi prijetno udobje ob pogledih na  zgornjo dolino. Pot vodi tudi mimo lične in zelo posebne kapelice, v kateri so, seveda času primerno, postavljene jaslice.

Z vrha se lepo vidi po Zgornji Bohinjski dolini. V ospredju sta  Srednja vas in Češnjica in nad njima pokljuški gozdovi.

Rahel spust na nasprotno stran pripelje ven iz objema gozda, na planino s katere so lepi pogledi na Spodnje Bohinjske gore, Spodnjo Bohinjsko dolino in seveda na Bohinjsko jezero.

Po dolini navzdol

...proti Bohinjski Bistrici.

Nad Pršivcem pa že bohinjski veljaki

Španov vrh - ponovno

Nedokončana nedeljska tura, napoved ponovnih padavin za jutri, predvsem pa kanček upanja, da vendarle pridem do sončka, so bili zadostni razlogi, da turo ponovim. Drevesa so ozaljšana z novozapadlim snegom, gaz je dobro vidna, želja da pridem na vrh pa me kar podi iz oblakov goste megle, ki vseskozi požira moje upe o soncu in razgledu. Tako vse do vrha. Na vrhu se najprej napotim do razgledne table, ki pa je globoko pod snegom. Odločim se jo odkopati in videti kaj mi danes ni dano videti. Pri tem opravilu  mi zelo prav pride metla, ki je naslonjena pred hiško na vrhu.

Med čiščenjem table se je začelo nekaj dogajati. Soncu se je nasmihala zmaga nad debelo ogabo.

Postajalo je svetleje, vse svetleje

... dokler se ni posvetilo. Ampak samo za nekaj trenutkov. Komaj sem ga "Kralja osončenega" uspela približati, v naslednjem hipu je že izginil. Odmev zvona iz doline je oznanjal, da je dan star komaj polovico dneva.

Vesela, da mi je narava namenila skop pogled v njeno bogastvo, in še čisto pod vtisi pravkar doživetega, začnem sestopati. Še prej si ogledam očiščeno razgledno tablo in njene obete za naslednjič. Ko pridem do poti, ki povezuje Planino pod Golico z Javorniškim rovtom, me svetloba na koncu drevoreda spelje na drugo stran.

Brodim po puhastem snegu. Sonce le občasno predre debele in goste plasti megle. Hoja je prijetna in kar nadaljujem vse dokler med dvema smrekama ne uzrem današnje nagrade za svojo vztrajnost.

Spet hitim, da ujamem čimveč lepih pogledov. Od Triglava, Rjavine, Vrbanovih špic in Cmira na eni strani doline Vrat

... do lepotca Razorja, Dolkove špice, Škrlatice in meni tako zelo ljube Martuljkove skupine na drugi strani doline.

Celo delčka Karavank proti vzhodu in zahodu sta se za hip pokazala.

Že naslednji pogled med obe smreki je naznanil, da je pravljice za danes konec.