Krnčica

Za nastanek pričujoče zgodbe je v veliki meri kriv moj hribovski prijatelj, ki so mu, prav kakor meni, gore zelo ljube,  le da se na njihove vrhove običajno vzpenja po označenih poteh, za razliko od mene, ki raje hodim tam, kjer poti ni. Včasih pa vseeno najdeva kakšno skupno pot in ko jo, zna biti prav posebna. Tudi včerajšnja je bila. Prvo skupno kavo sva popila okrog pol devete ure na bregu našega največjega visokogorskega jezera, ki je stisnjeno med Šmohor in Lemež, vode pa dobiva še s krnskega pogorja. Do sem sva se slabi dve uri vozila -  on še uro več - in iz zatrepa doline Lepene dobri dve uri hodila.

Skoraj navpično se Lemež grezi proti Krnskemu jezeru

Na večnem lepotnem tekmovanju; Krnsko jezero in Krn. Nedvomno sta najlepša v paru. 

Severna podoba vršne zgradbe Krna še približana

Ob pričujočih pogledih sva se veselila onih daljnih in obsežnejših, ki jih bova deležna, ko se bova povzpela na greben, saj je bila vremenska napoved po daljšem mokrem in oblačnem obdobju idealna in naju zato prve meglice, ki so se začele nabirati okrog Krna, niso vznemirjale. V lahkotnem tempu sva se čez planino Na polju napotila proti sedlu Čez potoče najinemu današnjemu cilju naproti -  grebenu med Krnom in Krnčico.

Pogled na greben s planine Na polju

... in na meglice okoli Krna

Idejo o tem, da bi ta greben prehodila sem pestovala kar nekaj let. Nič kaj dosti o njem ni napisanega in tudi obiska ni deležen prav pogosto, sem ga pa vztrajno fotografirala, kadar sem se potikala po gorah v tukajšnji okolici. Vse kar mi je uspelo do letos, je bil vzpon na vrh Krnčice s planine Zapleč pred šestimi leti.

Pogled na začetek grebena

... in njegovo nadaljevanje z Lemeža

Takšen je pogled na greben z vrha Krna

Severna podoba je posneta na Šmohorju,

južna pa na Krasjem vrhu

Zamislila sem si krožno turo; s prevala Čez potoče na vrh Skutnika, na glavni greben Krnčice pa  v okolici Srednjega vrha in po grebenu na vrh Krnčice. Vračanje pa proti Krnski škrbini, od tam pa spust nazaj proti jezeru. Po načrtu je šlo do prevala Čez potoče ...

Tik pod prevalom Čez potoče

... in zgoščeni oblaki nad Šmohorjem za nama

Pogled s prevala na drugo stran Soče tudi nič kaj obetaven

Na prevalu sva imela nekaj težav z orientacijo, ki sva jih z zemljevidom in višinomerom dokaj hitro rešila in se zedinila, da se na vrh Grive povzpneva po svoje, saj sva se za morebitnim možicem, ki bi naju usmeril, ozirala zaman. Sledil je najlepši del ture; vzpenjala sva v soncu, ker naju megle in oblaki niso dosegli. Nekako so jih grebeni okrog naju zadrževali, sva pa iz previdnosti postavila nekaj možicev, če bi se morala slučajno vračati. Svet po katerem sva plezala je bil sanjski; kraška prostranstva z brezni, ki jim ni bilo videti dna, globokimi razpokami in zajedami, vrtačami s snegom na dnu, s škavnicami različnih velikosti oblik in barv, ostrorobimi žlebiči in brezštevilnimi škrapljami z vmesnimi ostrimi grebeni, pa z docela gladkimi ploščami in redkimi stoletnimi balvani. Vzpenjanje po kompaktni skali, ki tudi ni bila pretirano strma, je bilo res pravi užitek, med vsem tem apnenčastim bogastvom so svoj prostor pod soncem našle tudi rožice...

Vrh Grive je preluknjan.  Okolica je tudi sicer polna ostankov morije izpred sto let.

Z vrha Grive naju je proti Skutniku vodila dokaj dobro ohranjena vojaška pot, ki se je kot labirint vila med ostanki bunkerjev in  kavern, rožice na in ob njej pa kot bi hotele omiliti težo spomina.

Vrh Skutnika

 

Na vrhu Skutnika sva se odločila, da se s sedla med njim in Krnčico na vrh Krnčice ne bova povzpela direktno, zato sva se po spustu s sedla, povzpela prečno čez kraški svet proti vzhodu in glavni greben dosegla v bližini Srednjega vrha. Veselje ob tem je bilo kratkega veka, saj naju je hip za tem zagrnila megla, ki naju ni in ni hotela izpustiti iz svojega objema.

Greben, ki veže Skutnik in Krnčico. S Skutnika je bil križ na vrhu Krnčice še viden

Pogled nazaj na Skutnik

Tik pod glavnim grebenom

... in na grebenu 

Med gornjima fotografijama  je poteklo le tri minute časa

Na vrhu Krnčice  brez razgledov

Razgledov z vrha resda nisva imela, sva pa težjo polovico ture opravila v dobri vidljivosti, brez da bi kdaj zašla ali naletela na neprehoden svet, z eno samo izjemo na grebenu tik pod vrhom,  kar seveda največ šteje, saj bi se sicer morala obrniti, ker v megli najin pristop na Krnčico in oba ostala vrhova, ne bi bil mogoč. Med krepčilnim počitkom na vrhu so me navdajali občutki sreče in veselja, ki so mejili na vznesenost. Mednje se je priplazila rahla skrb o sestopu, čeprav sem vedela, da po južni strani grebena poteka mulatjera proti Krnu, ki naj bi bila pred kratkim celo markirana, nisem pa vedela kako globoko pod grebenom in kako se bova spustila do nje, ker je bila pogreznjena v meglo, niti kako goste so markacije in ali jim bova lahko sploh sledila. Tedaj je v nekem trenutku soncu uspel preboj in posvetilo je samo na najin vrh in samo zelo na kratko, dovolj pa, da sem le kakšen meter od sebe na skali ugledala velik rdeč napis "Krn" in puščico, ki je bila obrnjena proti vzhodu. Pogled na napis je pregnal skrb, sezula sem gojzarje, se udobno namestila, napetost je popustila, po žilah pa so se razplamteli nepopisni  občutki ugodja, ki so lastni le tistim človeškim dejanjem, ki premagajo tudi njegovo najstrožjo samokritičnost ...

Govorila nisva veliko niti na vrhu niti ob sestopanju. Očitno sva se posvečala vsak svojim mislim, razgovorila sva se ponovno šele ob stiku najine poti z ono, ki pelje z vrha Krna v Lepeno, le nekoliko prej sva se tudi izvila iz meglenega objema in prvič uzrla jezero v dolini.

Na mulatjeri

Snega na planoti V Laštah nisva pričakovala 

Markacije so ga obšle 

Jezero je še globoko

... tukaj že precej bližje 

Popoln dan je začel prehajati v večer, utrujenost se naju je vztrajno polaščala, kljub temu se je pogovor o preživetem dnevu razvnel, še zlasti po nekaj kozarčkih refoška ob večerji v Domu pri Krnskem jezeru. Domov sem zopet prinesla nešteto vtisov, ki bodo za vedno shranjeni - tistih zabeleženih na fotoaparatu in onih v predalu, ah kaj predalu, v skrinji gorniških spominov.

Ob koncu le še posnetek te čudovite poti, ki jo bo treba nedvomno ponoviti v lepšem vremenu.

Na Golico (1836m) po neobičajnih stezicah

Ne vem kaj je v letošnjem poletju bolj duhomorno; ali spremljanje boja, ki že prerašča v mesarsko klanje, za prevzem oblasti, pri čemer so bili akterji še ne dolgo nazaj polni obljub, kako nam bo v tej naši deželici nekoč zopet lepo, ob današnjem podpisu koalicijske pogodbe pa jim je pomembno le še, kako si bodo jagode s torte razdelili med seboj, ob čemer so za hip celo pozabili na sramotno prerivanje za bruseljski stolček, ali poslušanje vremenskih napovedi, ki bolj mokre, nepredvidljive in netočne skoraj ne bi mogle biti. Ne na prvo, ne na drugo dejstvo volivci in davkoplačevalci nimamo vpliva in zato je najbolje, da vremenarje vzamemo nekoliko z rezervo in se odpravimo na pot, kjer na one druge zlahka pozabimo ...

Jaz sem se danes napotila na Golico čez Španov vrh, kar je nekoliko neobičajen in precej dolg pristop, ga pa odlikujejo številna zavetišča ob poti, v primeru plohe ali celo nevihte in kadarkoli bi se lahko obrnila in se vrnila domov, pot sem namreč začela kar od doma na Jesenicah. Iz jutranje sivine sem se najprej dvignila na osončena pobočja Španovega vrha, megla me je začela dohitevati na grebenu Male Golice in me na vrhu Golice dokončno ujela, dežnik je prišel prav šele ob povratku, tik preden sem stopila na asfaltno cesto na Planini pod Golico, na razmočeni Stari rudni poti, ki me je pripeljala nazaj na Jesenice pa sem razmišljala, da bi bilo nemara celo bolje, do doline nadaljevati kar po asfaltu.

Kot že rečeno, me je velik del poti spremljalo sonce, okrog in okrog pa oblaki, ki so zakrivali marsikaj lepega, ne pa vsega ...

Prihod na Črni vrh. Le Hruški vrh in Klek sta se sončila

Pri Koči na Črnem vrhu je že prijalo posedeti 

Pobočje Španovega vrha je pokošeno, vrh Golice v oblakih

Tudi proti vzhodu nič lepše. Če bi ne bilo oblaka, bi bil Stol

Tudi na Španovem vrhu me greje sonček, pogledi pa vse prej kot sončni 

Morda kot zanimivost: leta 1948 je bila na Španovem vrhu zgrajena prva smučarska vlečnica, ki je bila prva sploh v takratni skupni državi. Kasneje je bila preurejena v sedežnico, ki deluje še danes. Marsikateri smučarski reprezentant je prav na Španovem vrhu naredil prve smučarske korake.

Pot nadaljujem še vedno po soncu in že nekoliko jesensko proti prikupnemu zavetišču GRS.

Med spustom proti Križovcu, se mi lepo odpre pogled na Golico. Pot me vodi mimo znanih smerokazov in Pustega rovta do začetka grebena Golice, ki se začne nad sedlom Suha. Tudi tukaj bi se še bilo moč premisliti, se napotiti le do koče ali spustiti čez Markljev rovt domov. Ni bilo potrebe. Shojena strma potka, ki je kljub temu, da je bila mestoma zelo blatna, vabila navzgor proti cilju, ki je bil oddaljen le še debelo uro hoda.

Spust proti Križovcu

Na Pustem rovtu  

Pogled z grebena proti vzhodu. Zelena oaza na desni je osončen Pusti rovt

Nad Gornjesavsko dolino nič novega. Čez naselje Planina pod Golico se bom vračala 

Steza pelje naprej proti zahodu. Na vrhu se bom odločila ali se bom vračala mimo koče

Letos tudi na Koroškem ni poletja

Bližje kot sem vrhu Golice, več je megle. Slišim blejanje ovc, vidim jih pa seveda ne. Pogled nazaj po grebenu proti vzhodu mi potrdi, da se megla valja tudi po pravkar prehojeni poti. Čisto pod vrhom zagledam ovčji trop, tudi ovce zagledajo mene, obrnejo se in skupinsko zavzamejo vrh Golice, jaz jim sledim. Severni veter, ki me je spremljal ves čas hoje po grebenu se okrepi, padejo prve kapljice, ki me dokončno odvrnejo od namere, da se spustim na Jekljevo sedlo in mimo ovčarske koče v dolino. Ljubša mi postane misel na dišečo kavo spodaj v koči, ki jo po nekaj deset minutah hoje navzdol tudi udejanim.

Pogled nazaj

Zmotila sem njihovo pašo

Obrnile so se proti vrhu  

Današnji vrh Golice; megla, backi in jaz

Pogled od koče nazaj proti vrhu

... in proti dolini.

Po počitku in dobri kavi v Koči pod Golico se po zimski poti spustim do postaje tovorne žičnice, od tod pa navzdol in ob strugi Belega potoka do sotočja le-tega s Črnim potokom. Rada imam zimsko pot tudi poleti in opisana varianta se mi zdi ena lepših  povezav Planine pod Golico s kočo. Običajno je precej samotna, danes sem pa naletela na nekaj iskalcev gozdnih dobrin. Da dobrine v gozdu so, so potrdili tudi parkirani avtomobili pred vhodom v Korelnov rov. Korelnov rov je edini deloma ohranjen rov, od nekdaj številnih rovov v katerih so več stoletij kopali železovo rudo. Nekoč najbogatejše nahajališče železove rude so izkoriščali vse do začetka prejšnjega stoletja, življenje tukajšnjih ljudi pa so zaznamovala vse do današnjih dni.

Ob Belem potoku 

Sotočje Belega in črnega potoka, ki se od tod dalje imenuje Jesenica

Običajen obiskovalec Golice - običajno tudi jaz - ima nekje na Planini parkirano vozilo. Danes mi nekaj km asfalta mimo lično urejenih znamenj in smerokazov čez naselje ne uide, tudi prav, saj gre z dežnikom po cesti lažje kakor po bregu navzdol. Tisti, ki v ta čudovit kraj zaide prvič, si pa mora poleg Savskih jam ogledati tudi cerkev Svetega križa in se pokloniti Jožu Čopu, ki je našel svoje zadnje počivališče v njeni bližini.

Zadnji del mojega današnjega potovanja se prične v zaselku Prihodi, ko zapustim glavno cesto, ki povezuje kraj z Jesenicami in se po Stari rudni poti spustim do Jesenic. Po tej poti so dolga stoletja tovorili rudo v dolino, in sicer na svojstven način, o čemer še danes pričajo sledi zaviranja na najbolj strmem delu poti. V spomin vsem ljudem, ki jih je v preteklosti povezovalo delo z rudo, sta na začetku in koncu najstrmejšega dela poti postavljeni dve kapelici posvečeni sv. Barbari kot zavetnici rudarjev.

Spodnja kapelica na Stari rudni poti

En lep in poseben dan se je končeval. Dokazano, da niti mraz, veter, megla ali dež ne morejo pokvariti našega razpoloženja, če se le mi tako odločimo, kaj šele nekaj povzpetniških posameznikov tam daleč v Beli Ljubljani.

Posnetek prehojene poti