Visoko nad zatrepom Ziljske doline

... se dvigajo številni vrhovi, ki povezani v vence obkrožajo Ziljsko dolino; na severu veriga Ziljskih in na jugu Karnijskih Alp. Med slednjimi se nahaja tudi današnji cilj, ki je nekdanjim, pretežno slovenskim prebivalcem v dolini služil kot Ponca ali Poldnik, na njegovem vzhodnem sosedu pa se je sonce ustavilo ob enajsti uri in tako sliši na ime Elferspitz. Na križu, ki stoji na vrhu Polinika v spomin na žrtve vojne izpred stotih let, navedena imena izpričujejo o nekdanji poselitvi Slovencev, ki je segala daleč proti zahodu ...

Lepota jutra se začne razlivati že takoj nad izhodiščem, imen gora nekdo, ki je tukaj prvič, seveda ne pozna, gora je pa z višino vedno več in vse bolj so odkrite ...

Hoja skozi gozd je prijetno hladna, a pravljični del ture se začne nad gozdno mejo. Cvetje na planini Spielboden Alm, nad katero se mogočno dviga današnji skalnati cilj, ne raste posamič ali v šopkih, temveč se razprostira v plantažah živo-pisanih barv, kjer nekje prevladuje sončno rumena ali nebesno modra, spet drugje snežno bela ali različni odtenki rožnate. Nianse zelene so brezštevilne, dodatno osenčene, ko je oblak občasno zakril sončevo svetlobo. Človek bi lahko ure dolgo taval med vso to lepoto, užival v vonjavah, s pogledi uprtimi zdaj na cvetoče blazinice, med katerimi se vije steza, zdaj proti skalam na severu, kamor je namenjen ali nazaj navzdol, od koder je prišel. Čisto lahko bi tudi enostavno obsedel ob z encijanom obrobljenim vhodom svižčevega domovanja in poslušal njihovo medsebojno opozarjanje na nevsakdanji obisk ter v tišini počakal, da se mu kateri izmed živahnežev celo približa. Ta del poti je bil tokrat zagotovo najbolj čaroben.

Najprej zeleno in daleč zadaj vrh, nato nad plantažami cvetja že bližje in cvetoče, vmes pa vrtovi in skalnjaki ter svižčeva domovanja ...

Rožnato ostaja vse do sedla Spielbodentorl, ko se odpre razgled proti severu, od tam pa med skalami in gruščem na vrh. Razgledov z vrha si (še) nisem zapomnila. Na sever mimo že omenjenega križa sežejo do onih v večnem ledu, navzdol pa v dolino, kjer so med slikovitimi naselji videti lepo urejena polja. Proti JV so v daljavi nakazani Julijci, nekoliko desno rožnata planina iz smeri prihoda. Najlepši pa so nedvomno na najvišji vrh Karnijskih Alp, oziroma celotno skupino Hohe Warte/Monte Coglians.

Nazaj grede mimo verjetnega napajališča za živino, s pogledom na vrh in ob oglašanju svizcev, ki so se na melišču, sicer precej od daleč, pustili celo videti.

En čudovit dan je minil v meni docela neznanih gorah in vse kar sem doživela in videla, je le prgišče onega, kar je ponujeno in me še čaka.

Nanos

Vandrovci ob koncu leta sprejmemo plan pohodov za naslednje leto in le višje sile nam včasih preprečijo, da ga v celoti ne realiziramo ...

Včerajšnji obisk planote Nanos, natančneje 1262 m visoke, razgledne Pleše, je bil že enajsti letošnji po vrsti. Že takoj na začetku leta smo se na Rožnovenski poti priporočili vsem, ki imajo kaj besede pri kreiranju vremena, tako da nam le-to izjemno služi in smo pri realizacija plana pohodov čisto v socialističnem duhu, kar pomeni čez sto odstotni. "Da ni mogoče", morda pomisli kdo. Seveda je, ker planiranim turam občasno dodamo tudi kakšno ne planirano.

Iz Razdrtega je med drugimi na vrh Pleše speljana tudi strma pot, ki je simpatično pokončna in sprva poteka skozi gozd, višje pa ob vse obširnejših razgledih med pečinami, ki so ozaljšane z rastišči raznovrstnih rožic. Celo tako se izpostavi in postavi pokonci, da je sem ter tja potrebna kakšna jeklenica, tam pa, kjer je med skalami prostora za nekaj prsti, so se včeraj med travami razkazovali nasadi modrih perunik, zadaj, za zaprto Vojkovo kočo, tudi nasad cvetočega čemaža.

Lažno sporočilo glede odprtosti koče na začetku poti

Pri koči je seveda sledil počitek in ker je bila le-ta zaprta, so med udeleženci zaokrožila okusna, raznovrstna poživila kar iz nahrbtnikov, vmes pa smo se precej glasno strinjali, da so k sreči napovedano vročino omilili oblaki, ki so nas sicer prikrajšali za nekaj razgledov, a tudi kar precej znoja. Tik pred vrhom pa nas je celo pozdravila burja, da smo na lastni koži občutili, kako se godi kraškim pršutom. Pred sestopom čez travnike, po grebenu v smeri Vipavske doline, koder so nekoč pasli, smo seveda ob informativni tabli in spominskih obeležjih tudi malček obogatili svoje vedenje o zgodovini in zakaj je Nanos uvrščen v projekt Natura 2000.

 

Nekoliko pred cerkvijo Sv. Hieronima smo se usmerili nazaj v smer Razdrtega in prečili razgledna in strma pobočja, dokler nismo ponovno prispeli na mehko pot v objemu gozda, ki nas je čez ogromno poseko in mimo izhodišča pripeljala do osvežilne in krepčilne rumeno-zlate hrane, ob kateri analiza razmer na pohodu, vedno pridobi na dodani vrednosti.