Na jesenskem grebenu

Jutro je bilo sijoče. Obroba gozda je žarela. Pot skozi gozd vsa mehka in posuta z barvitim listjem, le nekoliko mokra od obilice padavin minulih dni. Moja dva današnja cilja se mi odkrijeta, še preden se izvijem iz objema gozda ...

Klek, drugi od obeh vrhov, ki ju imam danes namen obiskati.

Najprej bo na vrsti Golica.

Njen vrh je videti nekoliko poprhan s snegom.

Hitim gori na greben. Tam je vedno lepo. Tudi vedno drugače. Razgledi na vse štiri strani neba so vedno vabljivi. Mudi se mi, ker je bilo napovedano poslabšanje vremena.  Nebo je prikrito z oblaki le proti jugu, okrog Triglava in nad Martuljkovo skupino, drugje prevladuje modrina.

Veter me prisili, da si nadenem dodatna oblačila, še preden dosežem greben. Snega med suhimi šopi trave je vedno več in doslej blatno potko zamenja mestoma pomrznjena in obrobljena z umetninami, katerih avtorji so mraz, sneg, veter ...

  

Na vrhu opazujem igro. Megle so poplesavale v ritmu vetra; z vseh strani so se vrtinčile, kot bi tekmovale, katera se bo hitreje spojila z oblaki, ki so se spuščali nizko proti grebenu. Gnetle so se in prerivale, da bi bile čim hitreje na vrhu grebena. Le one na severni strani so dostojanstveno mirovale. Ni jim bilo mar početja razposajenih sestra, zadovoljile so se, da so, do koder je segel pogled, prekrivale Dravsko dolino.

Odločim se za sestop proti zahodu. Zapustim zimsko idilo in se vrnem v zlato jesen. Med sestopom se ne morem odločiti, v katerem letnem času je zahodni greben Golice lepši; morda takrat, ko je ves prežet od vonjev princesk narcis ali ko avriklji, vsi nežni in krhki, ki rastejo domala v vsaki skalni razpoki, trepetajo v vetru. Morda danes, ko si tukaj ta delček čudovite narave delita zima in jesen. Prva vsa prevzetna, ker prihaja njen čas in druga, krhka in plaha, ko v svoje zlato oblačilo lovi zadnje sončne žarke. Ne, ne morem se odločiti. Med razmišljanjem čez Jekljevo sedlo zopet zakoračim v breg, tokrat proti Kleku.

Meglice so se podile tudi okrog Kleka in naprej proti Babi in Kepi. Okrnile so razglede, ne pa tudi veselja in navdušenja nad turo, ki je, kakor rečeno, vedno navdušujoča, predvsem pa vedno na dosegu, tudi takrat, ko ni časa za "tavisoke" gore. Ko sem se s Planine pod Golico še enkrat ozrla tja gor, so bile odete v sivino, jaz pa sem njihovo barvitost prinesla s seboj v dolino. Lepo je bilo.

Ščepec jeseni

... sem šla iskat, pa sem je našla za veliko prgišče. Že doma ob pogledu skozi okno in nato na planini ter tudi na naslednji. Pa na grebenu in vrhu, ob poti in v gozdu, tudi na pobočju med zrelimi travami in suhimi bodečimi nežami, visoko na drevesih in v cveticah, ki so preživele prvo slano. Čisto potiho, skoraj neopazno, pa vendar z odločnimi koraki je stopila v našo deželo. Vsa mladostna je. Danes je bila od pravkar minulega dežja umita in vsa sijoča v neštetih niansah oker do rjave barve, celo bakrene. Z zlatorumenimi odtenki, ki so jim poudarek dali sosednji temno zeleni iglavci in z modrim nebom obrobljena, je bila s soncem obsijana, bolj podobna mladi nevesti kakor dami v zrelih letih, ki se ji bo s prvim mrazom vsa lepota vsula ...