Rutarski vršič

So poti in so vrhovi kamor se radi in vedno znova vračamo, tudi večkrat na leto in v vseh letnih časih. Za mene je eden takšnih, vse odkar ga poznam, tih in samoten Rutarski vršič. Skromne višine, niti ni zelo razgleden, nanj ni markirane poti in tako tudi gneče ne, tudi ne vem natančno kaj je tisto, zaradi česar se rada vračam. Enostavno tam je ves vabeč in obisk pri njem je kot pri dobrem starem prijatelju ...

Iz njegovega vznožja, po dolini Belega potoka mimo Skočnikov, pelje lovska pot na vrh. Le enkrat samkrat sem šla v obratni smeri, iz krnice Za Akom, od koder pripelje druga pot, tako da ju je najlepše povezati v krožno pot. Čeprav gre za sredogorje, ni nikoli pretirano vroča, ker potka poteka po gozdu. Občasno se gozd toliko razpre, da se zasveti razdrapano pečevje, ki ga Kukova špica pošilja v zatrep doline Belega potoka, šele na vrhu pogled obstane na grebenu Karavank ali pa se potopi v dolini Save. Tedaj za  hrbtom tudi zaslutiš  velikane Martuljkove skupine s Široko pečjo v glavni vlogi in vhodom v Amfiteater. Že zaradi navedenega se splača tja gor, če pa se spustiš v krnico Za Ak in se tam sedeč na ogromnem balvanu čudiš arhitektu videnega, je prav dobro, da imaš v mislih že lepoto naslednjega cilja, ker sicer bi tam lahko kar obsedel, namreč Rajskih livad, kjer se ob kavi ali pivu (ali obojem) še enkrat zazreš navzgor, od koder si prišel. Če ti ni žal kakšnega ovinka, oziroma se namesto s pivom odžejaš z ledeno vodo, potem se lahko napotiš še do Gornjega Martuljkovega slapu ali Mahovja in tako turo obogatiš z dodano vrednostjo.

Približno tako smo nekaj dni nazaj turo doživljale tudi skupaj s prijateljicami.

Prilagam še nekaj slikc Mahovja, ki je letos presahnilo in so slikce zato iz neke minule zgodbe.

Visoko nad zatrepom Ziljske doline II.

Že v prejšnji objavi sem omenila, da Ziljsko dolino na severu objema veriga Ziljskih Alp, ki dolino hkrati tudi deli od one severnejše, Dravske doline. Ziljske Alpe torej na severu in jugu omejujeta reki Drava in Zilja, na vzhodu segajo do Beljaka in na zahodu do Lienza, kar predstavlja več kot sto km zračne linije. Celotno gorovje je razdeljeno na več gorskih skupin, po grebenu pa poteka čez stopetdeset km dolga gorniška pot, imenovana Gailtaler Hohenweg. Tam, kjer se z zelo strmo zahodno podobo Reisskofla konča njegova istoimenska skupina, se proti zahodu prične skupina Jauken.

Podoba, ki jo proti zahodu pošilja Reisskofel, (2371 m)

Začetek skupine Jauken in pogled na prehojen greben

Hoja po grebenu skupine Jauken je prijetna, saj višinske razlike med posameznimi vrhovi niso prevelike, čisto travnati odseki se izmenjujejo z onimi skalnimi, če postane greben preozek, se stezica umakne na severno ali južno stran. Današnji pogledi v obe dolini, ki se grezita globoko spodaj, so bili okrnjeni, prav kakor oni na daljne gore, je pa hojo popestrilo oprezanje za igrivimi svizci, enega mi je celo uspelo ujeti v objektiv, medtem ko je bil mladi gams mnogo hitrejši od mojega fotoaparata. Posebnost so se mi zdele tudi planine na obeh straneh grebena, ki se pod vrhove zajedajo celo nad 1900 metrov visoko, objekti na njih in pozvanjanje kravjih zvoncev pa pričajo, da še vedno služijo svojemu prvotnemu namenu.

  

Nabor gorniških ciljev je tudi v tem gorstvu, prav kakor v sosednjih Karnijskih Alpah, neizčrpen in povratek ter nadaljevanje odkrivanja teh lepot, že postaja dolžnostno.