Rutarski vršič

So poti in so vrhovi kamor se radi in vedno znova vračamo, tudi večkrat na leto in v vseh letnih časih. Za mene je eden takšnih, vse odkar ga poznam, tih in samoten Rutarski vršič. Skromne višine, niti ni zelo razgleden, nanj ni markirane poti in tako tudi gneče ne, tudi ne vem natančno kaj je tisto, zaradi česar se rada vračam. Enostavno tam je ves vabeč in obisk pri njem je kot pri dobrem starem prijatelju ...

Iz njegovega vznožja, po dolini Belega potoka mimo Skočnikov, pelje lovska pot na vrh. Le enkrat samkrat sem šla v obratni smeri, iz krnice Za Akom, od koder pripelje druga pot, tako da ju je najlepše povezati v krožno pot. Čeprav gre za sredogorje, ni nikoli pretirano vroča, ker potka poteka po gozdu. Občasno se gozd toliko razpre, da se zasveti razdrapano pečevje, ki ga Kukova špica pošilja v zatrep doline Belega potoka, šele na vrhu pogled obstane na grebenu Karavank ali pa se potopi v dolini Save. Tedaj za  hrbtom tudi zaslutiš  velikane Martuljkove skupine s Široko pečjo v glavni vlogi in vhodom v Amfiteater. Že zaradi navedenega se splača tja gor, če pa se spustiš v krnico Za Ak in se tam sedeč na ogromnem balvanu čudiš arhitektu videnega, je prav dobro, da imaš v mislih že lepoto naslednjega cilja, ker sicer bi tam lahko kar obsedel, namreč Rajskih livad, kjer se ob kavi ali pivu (ali obojem) še enkrat zazreš navzgor, od koder si prišel. Če ti ni žal kakšnega ovinka, oziroma se namesto s pivom odžejaš z ledeno vodo, potem se lahko napotiš še do Gornjega Martuljkovega slapu ali Mahovja in tako turo obogatiš z dodano vrednostjo.

Približno tako smo nekaj dni nazaj turo doživljale tudi skupaj s prijateljicami.

Prilagam še nekaj slikc Mahovja, ki je letos presahnilo in so slikce zato iz neke minule zgodbe.

Takoj po rojstvu se prekucnejo v brezno

... je za slapiče Skočnike zapisal g. Tine Mihelič, da se pa v sušnih delih leta  ne rojevajo sem ugotovila lansko leto avgusta, ko jih sploh ni bilo. Danes sem si to rojstvo levega dela Belega potoka ponovno ogledala od blizu in res so posebni; iz plitkih tolmunčkov na začetku, se prelivajo iz kotanje v kotanjo, količina vode s tokom narašča in ob pogledu kako rastejo, ko poskakujejo iz tolmuna v tolmun, bolj primernega imena ne bi mogli imeti. V globino med skale in balvane se nato elegantno prelijejo v slapu, za katerega se upravičeno sprašuješ od kod kar naenkrat tolikšna količina voda. Do desnega dela izvira se nisem napotila, bilo je mokro in nekaj je ostalo za naslednjič.

Šumenje vode sem pustila za seboj in sledila potki, ki se skozi podrto drevje prebija proti vrhu Rutarskega Vršiča. Hojo po mehkih iglicah v miru in tišini je za hip prekinila veverička in prestrašil čisto navaden slepec. Nekaj o Rutarskem Vršiču sem napisala lani,
http://stezeinsledi.blogspot.com/2013/08/rutarski-vrsic.html v nadaljevanju pa še nekaj pogledov z vrha in iz krnice Za Akom. Ena lepa krožna tura, ki se zaključi s polurno hojo po kolesarski stezi nazaj do izhodišča, kar  je tudi edina pomanjkljivost, seveda se ji pa da izogniti, če sta na voljo dva avtomobila.

Rutarski Vršič

Povabilo na Rutarski Vršič sem sprejela že pred leti, ko sem v vodniku Julijske Alpe - severni pristopi g. Tineta Miheliča,  prebrala o popotovanju iz krnice Za Akom v dolino Belega potoka. Kot vsi njegovi opisi, je tudi omenjeni napisan tako, da se mu človek ne more odreči. Turo sem nameravala izvesti tako, da bi šla v obe smeri po isti poti, in sicer mimo Martuljški slapov in v krnici Za Akom poiskati nemarkiran pristop na vrh. Predvidevala sem, da hoja po severni strani in še velik del po gozdu ne bi smela biti vroča, prav kakor en dan pred tem, ko sem šla iz istega razloga v obe smeri  po Hanzovi poti na Mojstrovko.

Hoja po markirani poti, v prijetnem hladu, ob jutranjem oglašanju ptic in ob bolj ali manj glasnem šumenju potoka Martuljka, me hitro dostavi na spodnji rob bleščeče belih prodišč v krnici, ki je vsa obkrožena z malodane navpičnimi stenami, ki pripadajo samim velikanom. Iz zamaknjenosti me je predramil šele hladen piš vetra, ki je prihajal po dolini navzdol in začela sem oprezati za možicem, ki me bo popeljal čez potok in nato v gozd. Steza je vseskozi lepo sledljiva, čeprav je podrtega drevja na poti res veliko, višje gori se bukve umaknejo smrekam in macesnom, modrine neba in sončeve svetlobe je vedno več, a svetlo zeleni macesni tudi prav na vrhu obiskovalcu nesebično ponudijo senco. Pogledi z vrha sežejo na Zgornjo Savsko dolino z grebenom Karavank zahodno od Kepe nad njo in seveda na  martuljške ostrice, ki kipijo visoko, visoko.

Med ugotavljanjem imen vrhov, predvsem onih nižjih izven glavnega karavanškega grebena, se mi na vrhu pridružita dve pohodnici, ki sta prišli na vrh iz doline na nasprotni strani, iz doline Belega potoka. Pristop opišeta kot lahko sledljiv, večji del po senci in brez orientacijskih zank. Odločitev o spremembi povratka in posledično o krožni turi, je bila hipoma sprejeta, ne glede na tri km dolgo pešačenje po kolesarski poti, ki me je čakalo na koncu ture. Sestopam brez problema, le v delu kjer bi morala zaviti desno čez jaso, me možic napačno usmeri v levo. Kmalu spoznam zmoto, se vrnem, raziskujem naravnost in šele čisto na koncu opazim v visoki travi sledi potke čez jaso. Naprej zopet brez problema. Žal tam, kjer bi morali razsajati slapovi Skočniki, vlada suša. Pot  še naprej ni prav nič vroča vse do razgledišča, ko tišino zamenja hrup glavne prometnice, ki se vijuga ob mladi Savi. Od tod pa do parkirišča pri železniškem mostu ni več daleč. Tam pa me pričaka presenečenje. Znanki z vrha sta namreč ravno takrat pri svojem avtu in prijazno mi ponudita prevoz do mojega avta. S hvaležnostjo sprejmem ponudbo. Termometer v avtu je kazal 35 stopinj. Vsak tako preživet dan je dragocen, se strinjamo ob slovesu.

Zjutraj v krnici Za Akom

Pogled z vrha na Karavanke zahodno od Kepe, ki valovijo

... nad Zgornjo Savsko dolino

Od Kukove špice in ostric nad krnico Amfiteater

na Oltar in čez Ponci

na Špik in Frdamane police, vse do Rigljice in Rušice