Steze In Sledi: Krnica Za Akom

nedelja, 6. julij 2014

Takoj po rojstvu se prekucnejo v brezno

... je za slapiče Skočnike zapisal g. Tine Mihelič, da se pa v sušnih delih leta ne rojevajo sem ugotovila lansko leto avgusta, ko jih sploh ni bilo. Danes sem si to rojstvo levega dela Belega potoka ponovno ogledala od blizu in res so posebni; iz plitkih tolmunčkov na začetku, se prelivajo iz kotanje v kotanjo, količina vode s tokom narašča in ob pogledu kako rastejo, ko poskakujejo iz tolmuna v tolmun, bolj primernega imena ne bi mogli imeti. V globino med skale in balvane se nato elegantno prelijejo v slapu, za katerega se upravičeno sprašuješ od kod kar naenkrat tolikšna količina voda. Do desnega dela izvira se nisem napotila, bilo je mokro in nekaj je ostalo za naslednjič.

Šumenje vode sem pustila za seboj in sledila potki, ki se skozi podrto drevje prebija proti vrhu Rutarskega Vršiča. Hojo po mehkih iglicah v miru in tišini je za hip prekinila veverička in prestrašil čisto navaden slepec. Nekaj o Rutarskem Vršiču sem napisala lani,
http://stezeinsledi.blogspot.com/2013/08/rutarski-vrsic.html v nadaljevanju pa še nekaj pogledov z vrha in iz krnice Za Akom. Ena lepa krožna tura, ki se zaključi s polurno hojo po kolesarski stezi nazaj do izhodišča, kar je tudi edina pomanjkljivost, seveda se ji pa da izogniti, če sta na voljo dva avtomobila.

sreda, 7. avgust 2013

Rutarski Vršič

Povabilo na Rutarski Vršič sem sprejela že pred leti, ko sem v vodniku Julijske Alpe - severni pristopi g. Tineta Miheliča, prebrala o popotovanju iz krnice Za Akom v dolino Belega potoka. Kot vsi njegovi opisi, je tudi omenjeni napisan tako, da se mu človek ne more odreči. Turo sem nameravala izvesti tako, da bi šla v obe smeri po isti poti, in sicer mimo Martuljški slapov in v krnici Za Akom poiskati nemarkiran pristop na vrh. Predvidevala sem, da hoja po severni strani in še velik del po gozdu ne bi smela biti vroča, prav kakor en dan pred tem, ko sem šla iz istega razloga v obe smeri po Hanzovi poti na Mojstrovko.

Hoja po markirani poti, v prijetnem hladu, ob jutranjem oglašanju ptic in ob bolj ali manj glasnem šumenju potoka Martuljka, me hitro dostavi na spodnji rob bleščeče belih prodišč v krnici, ki je vsa obkrožena z malodane navpičnimi stenami, ki pripadajo samim velikanom. Iz zamaknjenosti me je predramil šele hladen piš vetra, ki je prihajal po dolini navzdol in začela sem oprezati za možicem, ki me bo popeljal čez potok in nato v gozd. Steza je vseskozi lepo sledljiva, čeprav je podrtega drevja na poti res veliko, višje gori se bukve umaknejo smrekam in macesnom, modrine neba in sončeve svetlobe je vedno več, a svetlo zeleni macesni tudi prav na vrhu obiskovalcu nesebično ponudijo senco. Pogledi z vrha sežejo na Zgornjo Savsko dolino z grebenom Karavank zahodno od Kepe nad njo in seveda na martuljške ostrice, ki kipijo visoko, visoko.

Med ugotavljanjem imen vrhov, predvsem onih nižjih izven glavnega karavanškega grebena, se mi na vrhu pridružita dve pohodnici, ki sta prišli na vrh iz doline na nasprotni strani, iz doline Belega potoka. Pristop opišeta kot lahko sledljiv, večji del po senci in brez orientacijskih zank. Odločitev o spremembi povratka in posledično o krožni turi, je bila hipoma sprejeta, ne glede na tri km dolgo pešačenje po kolesarski poti, ki me je čakalo na koncu ture. Sestopam brez problema, le v delu kjer bi morala zaviti desno čez jaso, me možic napačno usmeri v levo. Kmalu spoznam zmoto, se vrnem, raziskujem naravnost in šele čisto na koncu opazim v visoki travi sledi potke čez jaso. Naprej zopet brez problema. Žal tam, kjer bi morali razsajati slapovi Skočniki, vlada suša. Pot še naprej ni prav nič vroča vse do razgledišča, ko tišino zamenja hrup glavne prometnice, ki se vijuga ob mladi Savi. Od tod pa do parkirišča pri železniškem mostu ni več daleč. Tam pa me pričaka presenečenje. Znanki z vrha sta namreč ravno takrat pri svojem avtu in prijazno mi ponudita prevoz do mojega avta. S hvaležnostjo sprejmem ponudbo. Termometer v avtu je kazal 35 stopinj. Vsak tako preživet dan je dragocen, se strinjamo ob slovesu.