Meglen in vetroven Kamnitnik

Pred napovedanim poslabšanjem vremena in vedoč, da kaj prida razgledov ne bova imeli, sva se odpravili na 1858 m visok Kamnitnik. Med številnimi pristopi na glavni karavanški greben v tem delu gorstva rada izberem neoznačen pristop od jezera v Javorniškem Rovtu, mimo planin Stamare in Srednica. Še v toplih letnih časih le redko srečam koga in tudi danes sta bila najina edina spremljevalca megla, na vrhu pa tudi močan veter, ki je zelo na kratko razgnal oblake, da sva nekaj pogledov le odnesli v dolino tudi na spominski kartici.

Kamni na vrhu Kamnitnika. Ob izbiranju ozadja ni bil prav nič skromen

Tukaj še razkošnejše, ozadje namreč 

Čez planino Stamare

... in planino Srednico

Tudi proti zahodu mrčasto in megleno, kljub temu lepo

Jih je preveč za naštevati

Valovi med Golico in Kepo 

Tam zadaj so še višji,

... vendar le do prihoda cunamija

Pred prihodom na vrh Kamnitnika sva razmišljali še o nadaljevanju po grebenu od Brezovega vrha proti Vajnežu in potem nazaj čez Rido na izhodišče. Izjemno močan veter, ki je valil ogromne debele bale megle, naju je odvrnil od nadaljevanja, saj je svojo orkansko moč razvil ravno, ko sva prišli na vrh.

Pred prihodom na vrh

... in na vrhu

Po videnem in doživetem sva bili precej hitro enotnega mnenja, da v eni izmed številnih vrtač, obrobljenih z rušjem, najdeva zavetje pred vetrom in si natočiva kakšno dobroto preden se po poti pristopa vrneva v dolino. Iz pokrovčkov od termo steklenic je zadišalo po kavi, iz "štamperlov" pa tisto, ki v takšnih ledenih trenutkih ogreje dušo in telo. Prav nič se nama ni mudilo in skoraj lenobno sva se vračali proti izhodišču, kjer naju je za hip celo pozdravilo sonce.