Greben

Je res izjemno hudo, kadar dlje časa ne morem v gore. Abstinenčna kriza nastopi prav kmalu in se stopnjuje do neslutene intenzitete. Takšna obdobja so predvsem duhomorna, v vsakdanu mi nekaj manjka in predvsem si želim, da okoliščine, ki mi ne dovoljujejo hoje v gore, čim hitreje minejo. Včasih takrat tudi kaj napišem, tudi tokrat sem.

Posebna zdravljica

Ko so ljubljene gore nedosegljive,

ko so misli skrotovičene,

modrina neba nevidna,

steza k soncu v megli izgubljena,

prijatelji dragi v molk zaviti,

se duše polasti nostalgija …

Takrat, se je pogumno grenkemu žalovanju treba odreči.

Takrat, spomine najdražje je treba obuditi,

takrat, v resničnost najbolj nenavadnih sanj je treba verjeti

in takrat, je s kristalno čašo samemu sebi nazdraviti znati ...

Stranski učinek vsake takšne dolgotrajne nedejavnosti je izguba kondicije, kar je treba pri ponovnem začetku aktivnosti upoštevati in si turo prilagoditi. "Brezniške peči bodo pravšnje," si rečem, "saj je možno predčasno sestopiti in ni nujno, da prehodim celoten greben." Pri Završniškem jezeru začnem, šele nekoliko pred poldnevom in stopim na greben, ko je v številnih cerkvah po prijaznih vaseh na vznožju južne strani grebena, zazvonilo poldne...

Najprej strmo navzgor,

... nato prečno skozi čudovit gozd na greben 

Prav gozd in pot sta se mi danes zdela še posebno fascinantna, saj razgledi niso bili tisti najlepši. Bukev je zažarela v tisti nežni komaj rojeni zeleni barvi, vmes pa redke smreke in borovci, nad njimi pa modrina. Na potkah poleg šelestečega listja, tudi nekaj storžkov in iglic, pa prepletanje korenin prav posebnega videza. In pot gori na grebenu, kadar ni splezala v skale, je bila vsa mehka in od mahu zelena, obrobljena z resjem in svetlo zelenim borovničevjem.

Bi naredila krivico številnim rožicam ob poti, če jih ne bi omenila. Barvito in dišeče na celotni poti in če se je z juga slišal utrip civilizacije, je s severa pot le občasno dosegel glas šumenja Završnice. Gamsom danes ni bilo do poziranja, pustili so se le na kratko videti, sicer pa samotno...

Kot že rečeno, razgledi danes niso bili tisti najlepši, sem pa kmalu na začetku, ko sem se trudila ujeti v objektiv Vrbo in Blejsko jezero hkrati, zagledala zlatorumeno cvetko, ob kateri sem najprej pomislila na eno od lepih misli, ki sem jih po elektronski pošti dobila zjutraj; cvet ne sprašuje listov, kje naj cveti... Kako skromen je v skalnih razpokah in kako čudovit cvet s prijetnim vonjem ima. Pogledi na te ljubke in krhke cvetove, ki jih je izjemno težko fotografirati, saj se že ob rahlem vetriču pozibavajo in kimajo, so me povsem prevzeli in posvetila sem jim vso svojo pozornost.

Po dolini Završnice sem se vračala proti izhodišču; občutki veselja, sreče in zadovoljstva so me prevzeli.