Na največji visokogorski planini

Če bi želela na hitro povedati po katerih izmed številnih poti sem že priromala na Veliko planino, bi morala dobro premisliti, pa še bi katera po krivici izpadla... Ja, veliko jih je, saj je obsežna tudi planota, ki jo obdajajo pretežno smrekovi gozdovi, obroblja pa ruševje. Meri več kot 1000 hektarov in dokazila o planinski paši, ki je bila nekoč, prav kakor vsepovsod po Slovenskem, tudi v tem edinstvenem okolju nuja, segajo najmanj 5 stoletij nazaj.

Številne svoje obiske Velike planine omenjam, ker želim poudariti svojo nevednost, kajti šele pred dvema letoma mi je prijatelj, kar tako mimogrede omenil, da preden trate med vrtačami in kotliči ozelenijo, da potem ponudijo obilno pašo, namreč takoj za tem, ko sneg odleze ali pa niti še ne povsem, zažarijo v številnih odtenkih vijolične barve. Dovolj je vznemiril mojo radovednost, da sem se letos odpravila po poglede Milkinih barv, po poti, po kateri tudi še nisem hodila ter sem spoznala še Gojško planino, ki se poleg že poznanih Velike in Male ter planin Dol in Konjščica, nahaja na planoti.

Začnem pozno in precej visoko na izhodišču Rakove Ravni. Pozno zato, ker je dopoldan še deževalo, visoko, ker sva z gospo Kondicijo v ne ravno prijateljskem odnosu. Omenjenemu navkljub uživam na potepu debelih pet ur, spominska kartica v fotoaparatu pa menda od samega čudenja pade v šok, iz katerega mi jo uspe le občasno, pa še to precej na kratko, prebuditi. Ne le vijolično, tudi modro in rumeno, pa rožnato in belo in nežno zeleno, dišeče in samotno, se je prelivalo in oznanjalo navdušujoč začetek pomladi na celotni poti...

Že na izhodišču je vse lepo napisano in slikovit sprehod se lahko začne. Kljub kratki poti, si je potrebno vzeti veliko časa, ker videno je potrebno shraniti dvakrat; najprej z največjim užitkom v dušo, nato še na spominsko kartico.

Planine se vrstijo po smerokazih od spodaj navzgor in tako potka najprej pripelje na doslej meni nepoznano Gojško planino, njej pa sledi Mala planina.

Gojška planina z Rogatcem v ozadju

... in prvi vijoličasti pogledi

Mala planina tukaj še zakriva Veliko planino, levo pa se že vidi Gradišče,
ki je z 1666 m najvišji vrh planote

Pogled nazaj na Malo planino

Tiste najvišje poglede na zasnežene vrhove Kamniško Savinjskih Alp so mi na poti proti osrednjemu delu Velike planine zakrivali oblaki, tudi proti jugu megla ni odnehala, kar pa me ni kaj dosti motilo, ker je bilo čarobno tudi brez njih.

Na poti z Male na Veliko planino

Ob žici na Gradišče,

... pogled na stanove na Veliki planini s poti na Gradišče,

... ter spust z njega proti zahodnemu delu planine

Prvotna kapela na Veliki planini je bila na željo pastirjev zgrajena leta 1937. O njeni takratni uglednosti priča podatek, da je skico zanjo prispeval sam arhitekt J. Plečnik. Med vojno je bila požgana, današnja pa je bila po podobi predhodne zgrajena leta 1988.

Dan se je že poslavljal, ko sem zapuščala planino, sence so se daljšale in Grintovci so se nekoliko odkrili. Lep in poseben dan se je prevesil v večer, ko sem se vrnila na izhodišče in se pod vtisom doživetega še enkrat ta dan spomnila dela pastirske pesmi, ki se je rodila pred kdo ve katerim stanom na planini in, pravi nekako takole:

... zelene planine in visoke gore,

cokle iz javorja in mlade noge...

"Kako srečni so bili ljudje včasih," pomislim, "in kako čisto majčkene želje in potrebe so imeli"...