Na Tišlerico,

... ker se mi je zahotelo samotne poti in divje narave. Obojega je v grebenu, ki se od glavnega karavanškega v smeri proti jugu odcepi na Kresišču, na pretek. Po starih poteh iz doline Belce je še posebej vabljivo, nikoli doslej na današnji poti še nisem srečala človeške duše, sem ter tja kakšnega gamsa, ki običajno pobegne mojemu fotoaparatu...

Že sama vožnja po cesti skozi dolino je adrenalinska. Stisnjena med prepadne stene in potok, si včasih z njim ali njegovimi pritoki deli svoj prostor, pogosto pa na njej ostajajo kamni in celo skale, ki se krušijo s strmih pobočij. Tudi danes sem jih nekaj zbrcala s ceste v strugo, in peljala zelo previdno, saj nisem imela podatka o njeni prevoznosti. Bila sem pripravljena, da se lahko za katerimkoli ovinkom tudi kar konča, na moje veselje pa se to ni zgodilo. Še nekaj me je presenetilo; zmrzal na začetku meseca je povzročila, da podoba gozda po dolini bolj spominja na jesen kakor na pomlad.

Ko sem jesenske barve pustila za seboj, me je vsa pomladna pričakala planina Brdca. Tudi nadaljevanje je bilo pomladno; med resjem in telohi, mimo macesnov, ki komaj začenjajo zeleneti, pot preči številne grape, vse dokler ne pripelje na rob največje, ki jo v nadaljevanju tudi preči. Od tam pa že uzrem sedlo Velika trata med Laskovcem in Tišlerico, kamor sem namenjena, tik pod njim pa naletim še na rumeno-rožnat pozdrav.

Planina Brdca

Ostanki snega v osrednji grapi. Pot do tod poteka ob njej

Nekaj snega tik pod sedlom

Pomlad na južnih pobočjih Laskovca 

... in zima na severni strani Tišlerice

Takole je dvolično podobo sedla Velika trata videl Google

Nemalo presenečena nad količino snega se začnem vzpenjati proti vrhu Tišlerice. V kopnem je pobočje prepredeno s potmi in grap, ki jih le-te prečijo, sploh ne opaziš. Danes pa so se mi zdele strme in široke in prav nič ne bi imela proti kakšnemu lahkemu cepinu. Je šlo seveda tudi brez njega, ampak popotovanje po grebenu naprej na Mojstrovico in Visoki vrh sem odložila do naslednjič, ko se bom zopet potikala tod okoli.

Čisto prava zima

Tudi na vrhu dvolično

... pa v nadaljevanju grebena tudi

Zimska podoba Mojstrovice me odvrne od prvotnega plana

Razgledov danes pričakovano ni bilo, sem se pa spomnila, da sem na oni prijaznejši strani mojega današnjega cilja lansko leto našla rastišča jegliča. Nedaleč od poti, to sem vedela, pa tudi, da bo potrebno nekaj plazenja med rušjem in podrtim drevjem. "Pa kaj bi to, saj časa imam pa na pretek," si rečem in že grem. Pomislim še, da morda še niso zacveteli, a kljub temu hitim naprej. Še celo na kavo pozabim in si jo privoščim šele potem na oni drugi, sončni strani.

Med zalezovanjem sončkov na Kresišče onstran Bašce celo posije sonce. Sledi le še pomladni spust med telohi do gozdne ceste, ki iz Belce pripelje na sedlo med Mojstrovico in Tišlerico ter po njej mimo gozdarske koče, od koder je lepo videti lepotico Kepo, na izhodišče. 

Pogled na osončeno Kresišče

Cesta iz Belce pripleza na sedlo skoraj 1600 m visoko

Pogled s ceste na Tišlerico

Precej oblakov, mokrote in še snega me je danes pričakalo na tej skrivnostni in lepi potki, neuspešna pa je bila pregovorno polulana Zofka, četudi sem zaradi nje hodila z dežnikom v nahrbtniku. Potrebovala ga pa le nisem.