Tišlerica in Mojstrovica

Na greben Bavh, nad dolinama potokov Belce in Hladnika, naju je vodila danes pot. Samotno je tam gori vedno, razgledno tudi, če ti je sreča naklonjena naletiš na trop gamsov, steza in stečin je toliko, da zlahka zaideš ... Nič ne de, se zopet najdeš, spotoma odkriješ kakšno skrito rastišče avrikljev, se čudiš kako zelo se na tem mestu Karavanke približajo Julijskim Alpam, čeravno se vzpneš le na 1800 m pogled seže celo do Visokih Tur. Izjemno lepo se na ogled postavi Martuljkova skupina, ki kar malo zasenči nekoliko bolj oddaljenega Očaka, zahodno od nje pa niz velikanov, ki zaključujejo Vzhodne JA, pa vse do obeh protagonistov Zahodnih JA.

Svizcev, gamsov in avrikljev danes ni bilo, je pa bilo vse videno odeto v tople jesenske barve; od mimozno in zlato rumenih do oranžnih in bakrenih, pa do številnih nians zelene in oker ter sivo belih odtenkov pod nebesno modrino neba. Barvni čudež je dokončno zažarel, ko sva iz jutranje sence stopili na sončni vrh Tišlerice.

Na vrhu Tišlerice, 

... se je zazrla proti jugozahodu in imela kaj videti

... pred nama današnji cilj, v ozadju od Triglava do Mangarta

Hoja čez macesnove gaje in drevorede, po potkah posutih z zlatimi iglicami in rožicami, ki ne sodijo v ta letni čas. Hoja s pogledi na zelene pašnike obrobljene z ogrlico zlatih macesnov nad katerimi pogled seže čez Kepo do Golice in še dlje. Hoja po barvitem grebenu s pogledom na številne najvišje slovenske vrhove in še naprej proti zahodu. In čisto preprosto; hoja pod macesni in modrim nebom s pogledom na vrh, kjer sva posedali in občudovali videno več kot debelo uro.

In posloviti z vrha se je bilo prav težko, sva to počeli zelo počasi, vmes pa modrovali, kako srečni smo, da imamo različne letne čase in kako se vsakega naslednjega vedno znova veselimo. Kaj se ga ne bi, ko pa je njih menjava tako zelo čarobna.

Še en čudovit potepuški dan se je poslovil. Prehitro, čeravno je edini v letu, ki traja 25 ur. Da bi nam bilo dano, da bi jih še veliko doživeli.

Na Tišlerico,

... ker se mi je zahotelo samotne poti in divje narave. Obojega je v grebenu, ki se od glavnega karavanškega v smeri proti jugu odcepi na Kresišču, na pretek. Po starih poteh iz doline Belce je še posebej vabljivo, nikoli doslej na današnji poti še nisem srečala človeške duše, sem ter tja kakšnega gamsa, ki običajno pobegne mojemu fotoaparatu...

Že sama vožnja po cesti skozi dolino je adrenalinska. Stisnjena med prepadne stene in potok, si včasih z njim ali njegovimi pritoki deli svoj prostor, pogosto pa na njej ostajajo kamni in celo skale, ki se krušijo s strmih pobočij. Tudi danes sem jih nekaj zbrcala s ceste v strugo, in peljala zelo previdno, saj nisem imela podatka o njeni prevoznosti. Bila sem pripravljena, da se lahko za katerimkoli ovinkom tudi kar konča, na moje veselje pa se to ni zgodilo. Še nekaj me je presenetilo; zmrzal na začetku meseca je povzročila, da podoba gozda po dolini bolj spominja na jesen kakor na pomlad.

Ko sem jesenske barve pustila za seboj, me je vsa pomladna pričakala planina Brdca. Tudi nadaljevanje je bilo pomladno; med resjem in telohi, mimo macesnov, ki komaj začenjajo zeleneti, pot preči številne grape, vse dokler ne pripelje na rob največje, ki jo v nadaljevanju tudi preči. Od tam pa že uzrem sedlo Velika trata med Laskovcem in Tišlerico, kamor sem namenjena, tik pod njim pa naletim še na rumeno-rožnat pozdrav.

Planina Brdca

Ostanki snega v osrednji grapi. Pot do tod poteka ob njej

Nekaj snega tik pod sedlom

Pomlad na južnih pobočjih Laskovca 

... in zima na severni strani Tišlerice

Takole je dvolično podobo sedla Velika trata videl Google

Nemalo presenečena nad količino snega se začnem vzpenjati proti vrhu Tišlerice. V kopnem je pobočje prepredeno s potmi in grap, ki jih le-te prečijo, sploh ne opaziš. Danes pa so se mi zdele strme in široke in prav nič ne bi imela proti kakšnemu lahkemu cepinu. Je šlo seveda tudi brez njega, ampak popotovanje po grebenu naprej na Mojstrovico in Visoki vrh sem odložila do naslednjič, ko se bom zopet potikala tod okoli.

Čisto prava zima

Tudi na vrhu dvolično

... pa v nadaljevanju grebena tudi

Zimska podoba Mojstrovice me odvrne od prvotnega plana

Razgledov danes pričakovano ni bilo, sem se pa spomnila, da sem na oni prijaznejši strani mojega današnjega cilja lansko leto našla rastišča jegliča. Nedaleč od poti, to sem vedela, pa tudi, da bo potrebno nekaj plazenja med rušjem in podrtim drevjem. "Pa kaj bi to, saj časa imam pa na pretek," si rečem in že grem. Pomislim še, da morda še niso zacveteli, a kljub temu hitim naprej. Še celo na kavo pozabim in si jo privoščim šele potem na oni drugi, sončni strani.

Med zalezovanjem sončkov na Kresišče onstran Bašce celo posije sonce. Sledi le še pomladni spust med telohi do gozdne ceste, ki iz Belce pripelje na sedlo med Mojstrovico in Tišlerico ter po njej mimo gozdarske koče, od koder je lepo videti lepotico Kepo, na izhodišče. 

Pogled na osončeno Kresišče

Cesta iz Belce pripleza na sedlo skoraj 1600 m visoko

Pogled s ceste na Tišlerico

Precej oblakov, mokrote in še snega me je danes pričakalo na tej skrivnostni in lepi potki, neuspešna pa je bila pregovorno polulana Zofka, četudi sem zaradi nje hodila z dežnikom v nahrbtniku. Potrebovala ga pa le nisem.