Po Skalaški poti na Mali vrh

O Skalaški poti po grebenu Belščice je zapisano, da je ena najbolj zanimivih poti v Karavankah. Pa sem pobrskala, že pred leti, o vzrokih, ki so botrovali takšni oceni. Naletela sem na res pester nabor pridevnikov, ki so jih ji pripisali vsi tisti, ki so jo prehodili; od čudovite do podrte, krušljive, nevarne, neprimerno varovane, divje, pestre in razgledne, malo obiskane ter neizkušenim in vrtoglavim ne priporočene. Da je greben poraščen z ruševjem, ozek in prepaden, kratek in sladek, da se pot občasno izgubi, da je za napredovanje potrebna tudi uporaba rok, in bog ne daj tja gor v megli... Morda še kaj, česar se ta hip ne spomnim, vsekakor pa je ta mešanica subjektivnih vtisov pohodnikov kriva, da sem se tja gor odpravljala menda kar tri leta. Seveda sem vmes nanjo tudi pozabila, vsake toliko pa se je želja ponovno oglasila in odgnala sem jo z izgovorom, da sama pa na takšno pot že ne smem..., do nekaj dni nazaj.

Na hitro se dogovoriva z Darjo, pridruži se še Sonja in danes v čudovitem jutru parkiramo na izhodišču. Lep dan  se je obetal in tudi napovedan je bil tak in na planini Seča ob jutranji kavi (tadrugi) kar žarimo od pričakovanja. Onstran doline Save obsijani Julijci, nad našim grebenom ena sama modrina, spokojna tišina v krnici Ridi, zeleno in rožnato na planini vse do prvih zaplat ruševja, s katerim se bo treba boriti že na poti do grebena. Bi lahko kar tam pri stanu obsedele in uživale, a naš cilj je drugačen... Še nekaj besed o nepoznani zahtevnosti in možni težavni orientaciji ter dobršni meri spoštljivosti, ki jo takšna pot zahteva in že se prebijamo skozi rušje. Pot je sledljiva, le redko pa nanjo posije sonce, ker je zelena nadloga res gosta. Med njo pa oaze trave z blazinicami cvetja, da bi človek kar legel tja in strmel v nebo.

Ko greben postane skalnat in krušljiv, mestoma tudi ne prav širok in nekajkrat precej pokonci postavljen, dogovorimo strategijo in ob uporabi varoval, ki so res skopo odmerjena, imenitno napredujemo. Skoncentrirane na zahtevnost poti, sprva niti ne opazimo kako so se nad nas začeli zgrinjati oblaki in megle, najprej s severa in vzhoda, potem še z juga. Žal so nam okrnili razglede, ne pa tudi navdušenja nad potjo. Le končni cilj smo spremenile; se bomo zadovoljile z malico na Malem vrhu, ki pa s svojimi dobrimi dva tisoč metri višine sploh ni tako majhen, dolžnostni obisk Vajneža pa bo ostal v obljubi za naslednjič.

"Izjemno lepa tura v celoti, ki na Skalaški poti res zahteva zbranost in previdnost, seveda tudi nekaj gorniške kilometrine, brez strahu pred globino," smo bile enotne na poti v dolino. Vračale smo se čez planini Srednica in Stamare hvaležne, da smo zopet preživele en čudovit dan v naših lepih gorah. Da bi jih bilo še veliko.