Okrog Hudičevega boršta

O nastanku Hudičevega boršta je vse zapisano na informativni tabli pred zavetiščem, po imenitnih stezicah se ga da okrog in okrog obhoditi in se še na kakšen vrh spotoma povzpeti in gredoč tudi lepih pogledov naužiti. No, slednjih tokrat ni bilo, ker me je že na tretji turi zapored megla najprej lovila, ko pa me je ulovila, ji nisem mogla več uteči...

Zgodaj zjutraj sva začeli, v Mačah. Najprej na planino Dolgo njivo, z nje po udobni poti in nekaj časa v spremstvu tropa ovac na Mali Grintovec. Z njega na Srednji vrh in Cjanovco, kjer je umrlo še zadnje upanje, da nama bo poklonjen pogled na kakšen detajl iz doline ali da bova vsaj za hip uzrli kakšnega velikana in modro nebo nad njim. Nič od tega nama ni dopolnilo doživetega, megle so se nama posmehovale, četudi vetru ni dosti manjkalo, da bi jih odpihnil gor čez Jezersko. Je nama pa počitek kljub temu dobro del, malica je prijala, vroča kava nama je pogrela premrle prste in občutek zadovoljstva naju je prevzel, tako da sva si kar nekoliko neradi ponovno oprtali nahrbtnika in se začeli med rušjem spuščati navzdol.

Pogled na Hudičev boršt ob neki drugi priliki, 

...še približan. Čisto na spodnjem robu se nahaja zavetišče.

Na planini Dolga njiva.

Na vrhu Malega Grintovca,

...Srednjega vrha in

...Cjanovce

V gozdu, ki je peklenščku zdrsel iz krempljev, nama je bilo zopet toplo, megla je ostala na gori, naju pa so pozdravljale rožice v strmini, ki jo potka preseka čez pobočja do zavetišča. Ob pomenku kako garaško delo so opravljali domačini, ko so ta strma pobočja nekoč kosili, kako so planinci "podedovali" staro lovsko kočo in kako zgradili prikupno zavetišče, je zadnji del poti do izhodišča kar hitro minil, čeprav so noge sem ter tja že malček pojamrale, upravičeno, saj so lep krog okrog hudičeve zapuščine naredile.