Terza Grande

Lepotica Karnijskih Alp, je zapisal I. Zlodej in Lepotica nad Sappado, ki bi si zaslužila mesto na naslovnici kakšne knjige, je zapisal A. Stritar. Slednji gospod je zapisal tudi, da je Terza resna gora, na katero ni lahko priti in višje, ko gremo, zahtevnejša postaja... 2586 m visoko proti modrini neba sega njena ošiljena podoba, ki skupaj s sestrama, skupino Brentonijev na zahodu ter skupino Cretonov  na vzhodu, zaokroža pogled iz Sappade proti jugozahodu.

Skupina Terz nad Sappado (desno)

Pogled na Terzo Grande s poti na M. Avanzo

S takšno podobo očara obiskovalca planine Razzo

... in takšno smo me gledale z balkona našega dopustniškega domovanja v Sappadi

Terza Grande je bila prav na vrhu naših letošnjih karnijskih želja, saj je bila na sporedu že lansko leto, a je bila odpovedana... Ker smo bivale v Sappadi, je bilo logično, da bomo na sedlo Oberenghe prišle po daljši poti od one iz Val Pesarina, ki bo imela tudi nekaj sto višinskih metrov več. Zato smo turo začele z lučkami na glavah, še zlasti, ker so bile za 17. uro tistega dne napovedane nevihte. Na poti do sedla nas je spremljala tišina, ki jo je prekinjalo šumenje potoka Storto in ptičje petje. Spremljanje sončevega  prebujanje, ki je najprej pozlatilo prav stene naše gore, je bilo navdušujoče in tako smo prvi postanek imele šele na sedlu.

Tik pod sedlom nas napis na skali povabi na desno v skrotje in strme skale 

Ko opravimo s strmimi travami in skrotjem nad sedlom, se začne skalnat svet, obzorje pa se razširi na brezštevilne vrhove pod globoko modrim nebom na južni strani. Palice postavimo v kot, termo steklenica s kavo in nekaj priboljški za na pot nazaj grede je ostala že na sedlu ter resno in spoštljivo začnemo slediti rdečim pikam. Razen precej drobirja na občasno tudi ozkih prehodih nas nič ne moti in ob širnih razgledih proti jugu in vzhodu ter med redkimi rožnimi aranžmaji lepo napredujemo vse do vrha.

Ko kot zadnja stopim na vrh, sta prijateljici že posedli. Prisedem in se že veselim občutka, ko telesno utrujenost posrka kamen pod mano, tesnoba v srcu in skrb, ki sta prisotna na zahtevnih poteh, pa se razlijeta nekam čez rob in izgineta v prepad. Zamenja ju veselje nad opravljenim in navdušenje nad videnim, vmes pa se pregreto telo umirja na toplem soncu. Vznemirjenje, ki ga začutim kadar vrhov okrog sebe ne poznam, se me začne počasi lotevati in že nas vidim kako bomo po malici, z zemljevidom v roki določale znane in ugibale o nepoznanih vrhovih, ki nas obdajajo. Sedele smo tako, da smo imele pred seboj skupino Brentoni, meni pa je pogled vsake toliko ušel proti severu, kajti oblaki tam čez, mi že ob prihodu na vrh niso bili všeč.  "Ura je enajst in ne, nevihte ne bo, saj je napovedana šele za peto uro popoldne," si dopovedujem, kakor bi želela potlačiti grozečo moro, hkrati pa sem vedela, da moramo vrh nemudoma zapustiti. D&D nista niti opazili, tako hitro se je vse dogajalo. Med spodnjima dvema fotografijama je preteklo pičlih petnajst minut časa.

 "Tole me skrbi" sem rekla prijateljicama, ki do tedaj še nista opazili kaj se nam dogaja za hrbti. Besede niso bile potrebne, le spogledale smo se in že pripenjale vsaka svojo čelado. Kaj bo če bo, smo si upale spregovoriti šele, ko smo bile že pod vršnim žlebom, najzahtevnejšim delom celotne poti. Sestopale smo hitro, zanesljivo, v tišini. Med oddaljenim grmenjem je bilo slišati le kakšen "pazi stop ni siguren" ali "tukaj previdno je zelo našodrano" in "ali vidiš piko od zgoraj, jaz je tukaj ne?"

Prve kaplje so nas ujele že na travah, med grozečim grmenjem so se do sedla spremenile v sodro, nad nami so švigale strele. Proti mokroti smo zaščitile le nahrbtnike, saj bi bilo zaradi močnega vetra karkoli drugega zaman in hitele navzdol.  Ne vem sicer kako daleč, ampak tale balvan ob poti nam je ponudil streho in zavetje, pred nami tudi že dvema Italijankama. Ni bilo ravno udobno, potočki vode so se stekali mimo nas, tudi po balvanu, a nas niso dosegli in smo ostale le mokre in ne premočene. Ob zakasneli malici in kavici je bila analiza ture resnično pestra, o tistem najbolj črnem scenariju, da bi nas nevihta namreč prav lahko ulovila v skalah, pa nobena ni prav dosti pametovala.

Previdno navzdol

Nad Sappado grmi in se bliska

O muhavosti vremena v času našega bivanja v Sappadi, smo se v naslednjih dneh še večkrat podučile, a mokre nismo bile nikoli več. Smo zelooo zgodaj vstajale in naredile še sedem tur. Zelo lepo smo se imele in vrhov je ostalo še zelo veliko, tako da se zagotovo vrnemo.