Meglen vzpon in strm spust

Izjemno lepi macesni, ki v tem času zlato zažarijo po grebenu in pobočjih Bavh, čudoviti razgledi, ki v lepem vremenu sežejo daleč, daleč in možnost krožne ture, saj poznam nekaj pristopov na greben z zahoda in enega z vzhoda (vsaj mislila sem tako),  je bilo dovolj razlogov, da se dobro razpoložene napotimo od Koče za Lepim vrhom proti grebenu.

Med prijetnim klepetom in nekoliko zaskrbljenimi pogledi na bale megle, ki se krotovičijo okrog nas, ubiramo potko, ki nas pripelje na sedlo Velika trata med Tišlerico in Laskovcem, kjer prvič pogledamo v dolino Belce. Ne prav globoko, ker megla nad dolino vztraja in tudi Kepa je odeta v sivino. V naslednji uri, kolikor porabimo do vrha Mojstrovice, se situacija ne spremeni in zato brez postanka nadaljujemo proti Visokemu Kurjemu vrhu.

Zaradi vsega navedenega prilagam nekaj slikc Mojstrovice iz neke druge zgodbe; najprej čudovita dolina po kateri smo prispele na greben, sledi današnja podoba poti, nato pa Mojstrovica v svoji očarljivi podobi.

Pogled s sedla Velika trata, kadar sije sonček in v nadaljevanju današnji utrinki

V družbi megle in po potkah posutih z iglicami smo prišle na Visoki Kurji vrh, kjer smo dočakale sonček in razgled, le proti jugu so pasovi megle zastirali poglede na velikane onstran Save.

Megla je bila najprej poražena v smeri proti severozahodu; vse do oddaljenih avstrijskih velikanov se je videlo, kmalu se je odkrila tudi Kepa in Baško jezero v daljavi.

Najprej se je odkrila dolina potoka Hladnika

Pogled na prehojen greben

Meglice se umikajo

... in končno izginejo

Hip za tem se jim iz objema izvije tudi Kepa, ki kraljuje nad dolino Belce

Po res dolgem uživanju na vrhu, kjer se nam je pridružila še Vladka, se končno odločimo za sestop v dolino Belce. Najavim, da je sestop nekoliko zahtevnejši od smeri pristopa in niti pomislim ne, da bi se lahko kaj zakompliciralo. Pa se je. Lepo nam je šlo le do grebena Vretovega vrha, na njegovih južnih pobočjih pa sem prav grdo 'zaštrikala'. Smer sestopa sem docela zgrešila in sledilo je strmo spuščanje po gozdu, plezanje čez številna podrta drevesa in bolj po srečnem naključju kot znanju, smo končno prišle na znano pot, po kateri smo se spustile do ceste. Sestop sem nam s tem podaljšala, predvsem pa otežila, za kar sem se puncam opravičila, me bo pa še kar nekaj časa najedalo, saj se mi kaj takega še ni zgodilo. Vse je enkrat prvič in tisto o dobrem koncu je le obliž na ranico, ki je nastala v samozavesti.

Visoki Kurji vrh z vzhoda

Pogled na vzhodna pobočja proti vrhu Mojstrovice

Pod macesnom - preden sem nas 'zapeljala'
s prave poti 

Poslovile smo se z obljubo, da do naslednjič najdem še spodnjo pot in turo ponovimo. Kljub vsemu lepo preživet dan na samotnem, lepem in razglednem grebenu. Še en lep pogled nanj iz Srednjega Vrha.

Visoki Kurji vrh

Visoki Kurji vrh je najvišji vrh v stranskem karavanškem grebenu, ki se od glavnega odcepi na Kresišču, poteka v smeri sever jug in tam strmo pada v dolino Save. Domačini ga imenujejo Bavhe, na vzhod se spušča v dolino Belce, na zahod pa  v dolino potoka Hladnika. Med strmim gozdnatim svetom, ki je presekan z grapami, se razprostirajo tudi pašne planine in  iz obeh dolin vodi na greben kar nekaj poti in celo gozdna cesta na sedlo med Mojstrovico in Tišlerico. Potke so bolj ali manj zahtevne, med njimi ni nobena označena, pogosto se kar izgubijo, številne so žal tudi že zarasle.

Pogled na greben Bavh s poti na Kepo. Od Kresišča
 do Visokega vrha, visoko nad dolino Belce

Podoba grebena, kot jo kaže proti Srednjemu Vrhu

Barvita jesen na grebenu

Pot iz Belce mimo Vretovega vrha je bila že nekaj časa v mislih, odlagala sem jo, ker sem čakala na odlične razmere; v suhem, brez nevarnosti padavin, še posebno megle, nič se mi ne sme muditi, da se lahko zgubljam in spet najdem,  lepi razgledi so pa itak želja vsake ture.  Danes je bil takšen dan, z menoj sta bila le opis poti in odločenost, da jo najdem, slednja je že po uri hoda začela usihati, ker nisem našla ključne točke iz opisa - vodnega napajališča. Nazaj grede sem ugotovila, da zato ne,  ker sem bila preveč osredotočena na sledenje poti in sem napajališče, ki je bilo nekaj metrov od "moje" poti, enostavno prezrla. Nadaljevala sem po občutku po strmi stezici, ki se je skrila in spet prikazala, med podrtim drevjem, in s čudovitimi razgledi na Martuljkovo skupino onstran Save, kadar se je gozd razprl. Pripeljala me je na greben Vretovega vrha. Seveda sem ugotovila kje sem šele, ko sem se med košato zeleno nadlogo prebila do z rušjem poraslega  vrha in sem po razgledih, ki so se mi tam ponudili in po višinomeru določila, da gre za Vretov vrh. Po spustu nekaj deset metrov z vrha na severno stran sem nato v zelo strmem pobočju ulovila posamezne delčke poti iz opisa, ti so se kmalu sestavili v lepo sledljivo potko, ki me je pripeljala na vrh. Vmes sem stopila še na razgledni Vršič, tam k sreči naredila nekaj posnetkov, kajti da ni bilo vse popolno, sem razglede z vrha pokvarila z napačno nastavitvijo na fotoaparatu.

Pogled na Visoki vrh z Vršiča z Julijci v ozadju 

Greben Bavh, zadaj desno Kepa  

Tirglav se je sramežljivo skrival

Martuljkova skupina, spredaj Rutarski vršič 

Kepa  

Dolina Save proti Mojstrani

Potok Belca se izliva v Savo

Podrto drevje je zgledno pospravljeno s poti

Jalovec in Mangart, pred njim greben Rateških Ponc 

Kranjska Gora in vrhovi nad njo

Na vrhu Visokega vrha je zelooooo lepo dišalo

Vsakega najdenega neoznačenega pristopa na katerikoli  vrh sem vedno neizmerno vesela, tembolj, če se kaj zapleta in potem srečno razplete. Da bi še velikokrat bilo tako in tisti pregovor o neumnem kmetu in debelem krompirju mi je rojil po glavi, ko sem se vsa navdušena vračala domov.