Ko 2104 m visoki Vajnež ni dosežen

Vrh Vajneža je bil cilj, nekaj modrine nad karavanškim grebenom, mogoče kakšen sončni žarek in morda celo pogled na Julijce, ki bodo kraljevali nad morjem megle v dolini, pa so bile pobožne želje, ko sem se zjutraj odpravila na turo. Želje so ugašale ena za drugo. Megla, ki je bila včasih obratno sorazmerna s pridobljenimi višinci, se je tokrat odločila drugače in  ob prihodu na 1858 m visok vrh Kamnitnika nisem bila čisto prepričana, da sem na vrhu...

Vsak gornik pozna boj med razumom in srcem, ko prvi hoče nazaj, drugi pa proti vrhu. Prvemu v podporo je bil močan veter, ki je še stopnjeval občutek mraza, drugemu čisto majčkena možnost, da se dvignem nad odejo megle, ker Mali vrh je več kot 150 m višji od Kamnitnika. Misel, kako lepo bi bilo po grebenu potovati naprej proti Vajnežu, je zmagala. 'Prsi junaka, glava bedaka',  mi odmeva v glavi ob previdnem stopanju po spolzkem in s snegom poprhanem pobočju Malega vrha in tam, ob kamnu na vrhu, dokončno zmaga razum...

Tako ekspresno redko zapustim kakšen vrh. Nič počitka, nič preoblačenja, celo nič hvaležnosti in veselja nad opravljenim in tudi ne obžalovanja zaradi predčasnega dokončanja ture in neizpolnitve pričakovanega. Šele spodaj, ko že stopim na markirano pot, občutim toplino, ki začne pljuskati čez navidezne vezi napetosti in iz globoke notranjosti objemati moje premraženo telo. Še nižje, v zavetju dolinice obdane z rušjem, si natočim vročega čaja, zamenjam mokra oblačila za suha in sede na skali razmišljam, kako vse drugače se je zgodba odvrtela od one načrtovane. Kako veličastna je narava in kako majhni in nemočni smo posamezniki, ki ji pripadamo, pa vendar nam dopušča, da v njej puščamo sledi. Moje današnje bo že popoldan zabrisal sneg, bogastvo in razkošje doživetega pa bo ostalo, nič na tem svetu ne more izbrisati spomina na zelo poseben gorniški dan.

Sestop sem nadaljevala tako, da sem se po melišču spustila na dno Ride, ki je bila kot ogromna skleda napolnjena z meglo, se povzpela na markirano pot, ki pelje s planine Seča čez Medji dol ter po njej ob šumenju Javornika na izhodišče pri domu Trilobit.

Osamljen Mali vrh (2017m)

V grebenu Belščice je prvi, ki se požene nad dva tisoč metrov visoko in je sploh prvi dvatisočak v grebenu Karavank vzhodno od masiva Kepe. Nekaj slave mu jemlje vzhodni sosed Vajnež, ki je najvišji v skupini, le dobrih sto metrov pod vrhom  njegova južna pobočja preči Slovenska planinska pot, z vrha pa je možno po (ob) grebenu nadaljevati pot proti Vajnežu. Odlikuje ga tudi imeniten razgled, na njegovo vršno pobočje pa je možno priti z več strani; po markiranih poteh, ali kar je seveda še imenitnejše, po starih pastirskih stezicah. Eno izmed slednjih sem danes izbrala tudi jaz, in sicer od doma Trilobit čez planino Stamare in planino Srednico ter čez Kamnitnik na vrh.

Strmo pot do uravnave pred planino Srednico ali Hrašensko planino je najbolje kar "zeksati", in potem napraviti dolg oddih ob čudovitih razgledih. Na planini Stamare sem le pomahala sončku v pozdrav in takoj zopet zavila v gozd.

Nad pastirsko kočo sem nadaljevala na greben po razglede, kot bi slutila, da se mi bodo kasneje skvarili in oprezala sem za morebitnim prehodom, ki je morda nekoč povezoval planini Srednico in Sečo onstran krnice Rida. Razgledi so še obširnejši, o prehodu pa ne duha ne sluha.

  

Rušje je videti neprehodno, tudi na Kamnitnik s te strani ni mogoče, zato se odpravim nazaj mimo pastirske koče in po shojeni poti v smeri ovčarske koče na Belščici. Že takoj, ko planjave rušja to dovolijo, s poti zavijem proti vrhu Kamnitnika. Oblaki nad Gornjesavsko dolino so se začeli gostiti, moj cilj je bil še v soncu,

pogled s Kamnitnika na greben nad Rido, Struško in Golico vse do Kepe.

Nič se ne obotavljam, dva dni so vremenarji napovedovali popoldanske nevihte pa jih ni bilo. Da se danes niso mogoče zmotili? Že čisto blizu vrha in na vrhu Malega vrha.

Na sever vse strahotno prepada; levo Ovčji vrh, zadaj se dviga Vrtača.

 Med Vajnežem in Stolom ter Stolom in Vrtačo.

Levo nad sedlom Belščica v senci Svačica, zadaj za Vrtačo Zelenjak.

 Oblak zakriva Blejsko jezero in grozi, da bo zakril celotno dolino, le proti zahodu je še nekaj svetlobe.

Vračam se čez cvetočo krnico Rido in planino Sečo ter Medji dol na izhodišče, oblaki pa za menoj.

Niso bili mokri. Še enkrat se ozrem na pečevje, ki ga Srednica pošilja v Medji dol in  zaključim krožno turo na jutranjem izhodišču. Lepa  tura ob spoznavanju novih stezic, novih planin in samotnih vrhov. Na celi turi nisem srečala človeka, prestrašila sem eno srnico, svizci v Ridi pa se niso niti oglašali, kaj šele, da bi se pokazali.